Sandero v novi preobleki je vsekakor korak naprej, vsaj v Daciini ponudbi, v različici stepway, s katero želi oponašati terensko naravnanost, pa sploh. Dejansko je to pravi skriti adut koncerna, saj nudi za svoj denar veliko. Dodatki, ki ga naredijo bolj vpadljivega na cesti, so ravno pravšnji, da ta 4,08 metra dolg avtomobil, ki se ponaša tudi z vpadljivo višino 1,62 metra, postane za kupca še bolj zanimiv. Renault clio pa je iz povsem drugačnega testa. Novinec je zadetek v polno, kdor bi pričakoval, da bo kaj krajši od sandera, se bo zmotil. S 4,06 metra je vsega dva centimetra krajši, je pa seveda nižji, kar je po svoje razumljivo, saj je narejen po povsem drugem scenariju. Mali mestni avtomobil, ki je še vedno zelo »mestni«, a prav nič več »mali«, navdušuje na vsakem koraku. Detajli, linije, videz, počutje, vožnja, vse je tako, kot mora biti. Novi clio je dejansko clio le še po imenu, s predhodniki nima več skupnega popolnoma nič. In še toliko manj s sanderom!

To velja tako za zunanjost kot za notranjost. V sanderu je sicer vse znano, pričakovano, preizkušeno, a tudi solidno, predvsem za nezahtevne kupce. V cliu pa se voznik in potniki takoj počutijo domače in se v tem stilu tudi »zlijejo« z avtomobilom. Če je sandero vseeno za odtenek bolj staromoden, ker tak tudi mora biti, je izbir pri cliu veliko, a modra kombinacija karoserije in barvni detajli v notranjosti vsaj to pot niso zadeli v polno. A k sreči imajo pri renaultu na voljo še celo vrsto drugih barvnih in preostalih kombinacij za »personalizacijo«, tako da nihče ne more ostati hladen. Optična prevara so tudi notranji centimetri, predvsem kar zadeva prtljažnik. Bi pričakovali, da se clio ne more kosati s sanderom? Da, a pogled na tehnične podatke razkrije drugo zgodbo: sandero premore 320 prtljažnih litrov, novi clio pa 300. Torej je med njima le 20 litrov razlike, kar je sicer po eni strani dovolj, po drugi pa presenetljivo malo. Zatorej je clio še večji adut v boju »manj je lahko več«.

Pri tehniki smo že povedali, da se kandidata razlikujeta toliko, da se manj skoraj ne bi mogla. Odlični dizelski motor dCi je na voljo v obeh, z enako močjo 66 kilovatov (90 KM) ter porabo, ki je več kot spodobna, v sanderu 5,9 in v cliu 5,6 litra na 100 kilometrov. Tako da sta oba avtomobila s tema motorjema zelo dobro opremljena in predstavljata še eno dobro izbiro, posebej v cliu, ki se z omenjenimi konjiči znajde še celo nekoliko bolje. S številkami to pomeni, da do stotice sicer pospeši le desetinko hitreje od sandera (11,7:11,8 sekunde), zato pa doseže kar občutno višjo končno hitrost (178:167 km/h).

In tukaj je seveda še obvezna cena. Sandero na svoj veliki adut, nizko ceno, za katero kupec dobi veliko avtomobila, lahko z vsako prenovo vedno manj igra. Avtomobil sicer še ni drag, v osnovni različici stane 11.600 evrov, kar je za dobrih 4300 evrov manj kot enako motoriziran clio. A ker se vrag skriva v podrobnostih, tudi pri tem »več je manj«, ni nič drugače. Z nekaj opreme, za katero se danes enostavno »spodobi«, da se znajde tudi v vozilu z značko Dacia na nosu (od multimedijskega centra, tempomata in volana v usnju do rezervnega kolesa standardnih dimenzij), se cena dvigne na 12.400 evrov. Toliko je namreč stal sicer zelo solidno opremljeni sandero stepway ambiance. In če primerjamo, da je bil clio to pot na voljo s sistemom start&stop ter paketom dynamique, ki v osnovi stane 15.990 evrov, je razlika le še dobrih 3500 evrov. Dodajmo še nekaj dodatne opreme, od tipal za vzvratno vožnjo do že omenjenega personalizacijskega paketa trendy v modri kombinaciji, in potem odštejmo popust 1800 evrov, pa bi za clia morali odšteti 15.390 evrov. Tri tisoč več torej kot pri ne tako veliko večjem in manj opremljenem sanderu.

Največja prednost sandera je torej cena, pa tudi če gre na račun preprostejše tehnike, ki je pri Renaultu postala vsaj s predstavitvijo novega clia že skorajda »antična«. S tem sicer ni povsem nič narobe, a dejstvo je, da je manj to pot več. Manjši clio je enostavno več »vreden«, in to v tako rekoč vseh pogledih.

več fotografij na www.dnevnik.si