Ob prijetnih temperaturah in lepem vremenu smo hitro pozabili, da se je zima vlekla še globoko v mesec april, s čimer se je premaknil tudi začetek sezone za vse, ki se radi vozijo po motoriziranih dveh kolesih. A da so motoristi zdaj dokončno spet med nami, priča njihovo povišano število na slovenskih cestah. In ker spadajo med najbolj ogrožene udeležence v prometu, moramo biti na njih še posebno pozorni.

No, v prvi vrsti lahko in morajo motoristi za svojo varnost poskrbeti sami. »Na začetku vsake sezone se moramo zavedati, da smo motoristi v slabši psihofizični kondiciji, zato odsvetujemo daljša potovanja. Preden zapeljemo na cesto, je nujno preveriti brezhibnost motornega kolesa, predvsem pnevmatike, zavore, svetlobna telesa, tekočine... Zavedati se moramo, da je lahko zima ceste tudi načela in so v slabšem stanju kot jeseni. Pozorni moramo biti na zatišne senčne lege, v katerih je lahko cesta se vlažna, mokra in spolzka, prav tako pa je lahko še hladna, zato potrebujejo pnevmatike več časa, da se segrejejo na delovno temperaturo. Na vozišču so lahko tudi pesek, sol, emulzija... Vse te nevarnosti mora motorist prepoznavati, da ne zaide v kritično situacijo. Večjo pozornost je treba nameniti tudi drugim udeležencem v prometu, saj so se čez zimo odvadili motoristov. Z zmerno in previdno vožnjo zato poskušajmo popravljati svoje in tudi napake drugih. Pa za svojo vidnost dajmo poskrbeti, da nas bodo prej opazili,« je znana, a neprecenljiva pravila izpostavil inštruktor varne vožnje pri AMZS Vojko Safran.

Dobrodošlo dodatno izobraževanje

Ravno napačna prepoznava vozišča, posledično neprilagojena hitrost glede na razmere in zmožnost obvladovanja motornega kolesa ter precenjevanje svojih sposobnosti so po Safranovih besedah največje napake, ki jih počno motoristi. »Na splošno bi lahko rekel, da je znanje obvladovanja motornega kolesa pri slovenskih voznikih zadovoljivo. Iz statističnih podatkov pa je razvidno, da se povprečna starostna doba motoristov povzročiteljev prometnih nesreč dviguje in je že nekje okoli 40 let. Ker gre v teh primerih za izkušene in premišljene voznike, ki ne vozijo brezglavo in ne kršijo grobo cestnih predpisov, se zato vseeno poraja tudi vprašanje o znanju obvladovanja motornega kolesa. Po drugi strani na motorjih umira tudi ogromno mladih in neizkušenih motoristov, ki zaradi premalo prevoženih kilometrov slabo prepoznavajo nevarnosti. Pri mladih je najpogostejša napaka precenjevanje lastnih sposobnosti, kar posledično vodi do prevelike hitrosti, velikokrat pa je prisotna tudi agresivnost, ki lahko vodi v nesrečo. Ob tem so mlajši motoristi pogosto tudi malomarni glede motoristične opreme, kot so čelada, primerna oblačila...« pravi Safran in dodaja, da se vozniki premalo zavedajo in ne razmišljajo o tem, da je v kritični situaciji pot ustavljanja bistveno daljša, kot bi si želeli. Posledično pa je tu še nepoznavanje tehnike zaviranja v sili in nesreča je neizogibna. Za obvladovanje omenjenih tehnik je tako zelo dobrodošel tudi tečaj varne vožnje, ki ga med drugim posebej za motoriste izvajajo v AMZS-jevem centru varne vožnje na Vranskem, in sicer za tako rekoč vse kategorije – od skuterjev do najmočnejših motorjev. Prav tako izvajajo tudi intenzivni tečaj za motoriste s sopotniki, saj mora tudi sopotnik vedeti, kako se obnašati med vožnjo. Jasno pa je, da bo vsak motorist največ znanja pridobil z izkušnjami na cesti.

Izstopajo prekrški, povezani s hitrostjo

Varnosti motoristov veliko časa in aktivnosti nameni tudi policija. Ta vsako leto pripravi načrt aktivnosti za izboljšanje prometne varnosti voznikov enoslednih motornih vozil, kamor sodijo tako vozniki motornih koles kot tudi vozniki mopedov. Predvsem v prvi polovici leta, to je ob začetku sezone, v sodelovanju z različnimi društvi, organizacijami in motoklubi pripravijo različne oblike aktivnosti, ki se jih vozniki enoslednih motornih vozil lahko udeležijo (delavnice, okrogle mize, teoretična usposabljanja, poligoni…). V kolikšni meri je vse skupaj vplivalo na povečano varnost in manjše število smrtnih žrtev med motoristi in vozniki koles z motorjem, je seveda težko reči, dejstvo pa je, da je lani na slovenskih cestah umrlo najmanj (22) omenjenih voznikov v zadnjih desetih letih, potem ko je bila še v letih 2007, 2008 in 2009 številka več kot dvakrat višja (po vrsti 54, 53 in 46 smrtnih žrtev).

Seveda pa ob preventivnih aktivnostih policija izvaja tudi poostrene nadzore, ki jih načrtujejo predvsem ob koncih tedna in na tistih odsekih, ki izstopajo po problematiki. Pri voznikih enoslednih motornih vozil po pričakovanjih izstopajo prekrški, povezani s hitrostjo (predvsem vozniki motornih koles), neuporaba čelade (predvsem vozniki mopedov) in vožnja pod vplivom alkohola (predvsem vozniki motornih koles). Sledijo prekrški, povezani z nepravilnostmi na vozilu, neupoštevanje signalizacije in neupoštevanje pravil prednosti.

Štirinajst dni v kritičnem stanju

Za ozaveščanje ljudi, kako hitro lahko nesreča na motorju obrne življenje na glavo, v zadnjem času intenzivno skrbi tudi gibanje »Še vedno vozim – vendar ne hodim«. »Naša zgodba pri akademiji je takšna, da ljudem pokažemo, kaj vse smo počeli pred nesrečo, jim povemo, kakšna je bila naša nesreča, in jim pokažemo še življenje na vozičku – kaj počnemo zdaj in s čim se lahko ukvarjamo ter kakšne so naše vsakodnevne težave. Ljudje tako vidijo, da se resnično splača biti previden, ker se lahko življenje v trenutku obrne na glavo in da je brez pomena izzivati usodo,« nam je razložil Matej Lednik, eden izmed članov gibanja, ki je bil do leta 2007 dolgoletni motorist, nato pa se mu je avgusta tega leta na ovinku ceste v okolici Prebolda, ki jo je po lastnih besedah poznal dobesedno na pamet, zaradi visoke hitrosti primerila huda nesreča, ki ga je zaradi poškodb hrbtenice prikovala na voziček. »Štirinajst dni po nesreči sem bil v kritičnem stanju. Imel sem polomljena skoraj vsa rebra, ob tem so bila zapičena v pljuča. Najbolj kritične so bile poleg hrbtenice ravno poškodbe pljuč. Po 14 dneh so me počasi zbudili, nadaljnjih 10 dni sem bil na intenzivni negi pri zavesti, po vsega skupaj treh mesecih v bolnišnici pa sem odšel na inštitut za rehabilitacijo v Ljubljano, kjer sem bil še nadaljnjega pol leta in se učil, kako živeti na vozičku,« se spominja Lednik, ki na podlagi svoje izkušnje motoristom svetuje, »naj čim bolj uživajo na motorju in čim manj izzivajo nevarnost. Kdor ima željo sprostiti čim več adrenalina, pa naj poišče primerno prizorišče – to so dirkališča in podobne zaprte steze. Ko te namreč vrže z motorja, je že meter od ceste lahko kakšno drevo, steber, ograja, na dirkališču pa tega ni in je zaradi tega bolj varno. Na cesti se ne splača tvegati – bolje je dati nekaj deset evrov in oditi na dirkališče. Sam sem se tega premalo zavedal in gledal na vsak cent ter raje hitreje vozil po cestah.« Člani gibanja, tudi Lednik, so še naprej aktivni udeleženci v cestnem prometu, saj imajo za vožnjo posebej prilagojene avtomobile, vozijo pa lahko tudi štirikolesnike.