Sodba vesti? 2.

Moj komentar glede objave Rožmanove vdanostne izjave se je nanašal na objavo v Slovenskem zborniku 2007 (letnico sem žal navajal po spominu, se opravičujem), ki jo posamezni pisci, tudi Tomaž Marušič v knjižici Škof dr. Gregorij Rožman 1941–1943 (Nova Gorica 2007), vse do danes razglašajo za čisto resnico, znašla pa se je celo v šolskem učbeniku zgodovine. Kasnejša korektna objava v zborniku Škof Rožman v zgodovini (Ljubljana 2008) teh piscev očitno ne zanima. Če bi gospod Stanovnik knjigo Rožmanov proces (Ljubljana 1996), na katero se v svojem zapisu nenehno sklicuje, prelistal do konca, bi lahko brez težav odkril moja jasna stališča tako do škofove sporne navzočnosti na ljubljanskem stadionu leta 1944 in na Kongresnem trgu leta 1945 kot do besedila prisege domobrancev. Prav tako, zakaj Rožman v Slovencu objavljenega ponaredka ni preklical. Kako naj bi to storil v času okupacije, ko je bil celoten tisk pod popolnim nadzorom okupacijske oblasti, ki si je takšne ponaredke privoščila, gospod Stanovnik ne pojasni.

O tem sva z gospodom Stanovnikom v preteklosti že večkrat diskutirala, ne nazadnje tudi ob njegovi reakciji na knjigo Med sodbo sodišča in sodbo vesti (Ljubljana 2009). Tudi glede tega, da je treba italijanske in sploh vse ideološko pogojene dokumente brati previdno, ker ne ustrezajo vedno resnici ali izpostavijo le njen del. Žal nekateri s takšno prakso nadaljujejo tudi danes. Škof Rožman je na primer v navedenem pismu Mirku Javorniku izjavo generala Ruggera pospremil s komentarjem, da je »izjava za nas prav tako porazna kakor za Italijana«. Vprašujem se, zakaj jo Rožmanovi kritiki dosledno izpuščajo. Že ob upoštevanju navedenega bi odpadla celotna nepotrebna in za javnost zavajajoča polemika v zapisu gospoda Stanovnika.

To velja tudi za sporno spomenico z dne 12. septembra 1942, katere vsebina je vsekakor obsojanja vredna. Podrobno analizo v svoji študiji Rožmanov proces (str. 236–244) sem vam na vaš zapis ob izidu knjige Med sodbo sodišča in sodbo vesti dodatno pojasnil v pismu z dne 23. marca 2012. Takrat ste tudi sami pravilno ugotovili, da je vsebina spomenice v popolnem nasprotju z vsebino spomenice z dne 26. septembra istega leta, ki pa je nesporno Rožmanova. To drugo spomenico je Rožman osebno nesel visokemu komisarju, nikakor pa ne prve, katere vsebino so Italijani očitno že imeli še pred sestankom v škofijskem dvorcu, na sestanku navzoči pa so jo zavrnili. Zaenkrat ostaja nepojasnjeno, kdo je avtor tega besedila in kdo ga je posredoval Italijanom.

Da se je Rožman v pismu Robottiju z dne 12. decembra 1942 zahvalil za ugodno rešitev njegovih številnih in nemalokrat uspešnih prošenj za obsojence in internirance, ni presenetljivo. Ne nazadnje gre za dejanje olike. Strinjam pa se z vami, da nadaljevanje pisma s prošnjo za »obilen božji blagoslov« nedopustno presega »diplomatsko vljudnost« in je v primeru generala Robottija še posebej neprimerno. Vendar bi bil že čas, da se tudi v Sloveniji navadimo, da naj vsak obdolženec odgovarja samo za tisto, kar je res storil, in ga ne polivamo po dolgem in počez z gnojnico.

Sprenevedanje in natolcevanje glede dokumentacije, ki jo je škofija posredovala Rožmanovemu zagovorniku na sodnem procesu leta 1946 in je ta na sodnem procesu ni uporabil ter po končanem procesu tudi ni vrnil na škofijo, je izgubilo svoja tla pod nogami leta 2007, ko je to gradivo ponovno našlo svoje mesto v nadškofijskem arhivu. »Triler o dvojnih agentih«, slovenskih in jugoslovanskih, bi moral biti gospodu Stanovniku dobro znan. Zelo aktualen ni bil samo v primeru spremljanja škofa Rožmana v tujini, ampak tudi škofa Antona Vovka, ki je leta 1945 prevzel vodenje ljubljanske škofije, najprej kot pooblaščeni generalni vikar, nato pomožni škof in končno škof ordinarij. Poročila zaupnikov slovenskih tajnih služb, ki gospodu Stanovniku prav tako niso neznana, so v tem pogledu več kot zgovorna. Tudi iz njih je razvidno, da je škof Rožman na Koroškem bival javno pod nadzorom angleških vojaških oblasti. Če bi slovenska oblast in vojaško sodišče zaradi sodnega procesa resnično hotela njegovo izročitev, bi jima zavezniška angleška vojaška oblast nedvomno ugodila, kot jima je ugodila v primeru generala Rupnika.

Kaj je mislil gospod Stanovnik z »angleškimi komunisti«, ve verjetno le on sam. Očitno intervjuja ni prebral do konca, sicer svojega zapisa ne bi končal z diskvalifikacijami, ki še največ povedo o njem samem. In ne nazadnje, če nekdo zgodovinski stroki odreka pravico, da svoja spoznanja nadgrajuje na podlagi novih dokumentov, potem res lahko skupaj z njim le zavzdihnemo »Bog se usmili«.