Slovenska inteligenca kot del rešitve ali del problema

O družbenih strukturah

Problem pasivnega razmišljanja o družbenem sistemu je odsev širšega pomanjkanja kritike in dinamike v slovenski miselnosti. Večkrat slišimo, da imamo najboljše šolstvo, najboljše zdravstvo, najboljše znanstvenike in strokovnjake, najbolj neokrnjeno naravo – pred krizo bi verjetno dejali, da tudi najboljše gospodarstvenike ter menedžerje – in tako naprej. Pa je vse to res? Neupravičeni kompleks majhnosti se neprestano meša z občutki neverjetne veličine.

Avtonomija, prosti trg, neodvisnost, neformalnost, »evropskost«, apolitična znanstvena strokovnost so kategorije, za katerimi stojijo številne (miselne) družbene strukture, ki so morda večja ovira slovenskemu razvoju kot vsaka vlada, pa se s tem družbeni diskurz skoraj ne ukvarja. Kot da so to nepolitične in neideološke strukture, ločene od javnega družbenega življenja.

Politika ima omejene vzvode za spremembe omenjenih struktur. Politika seveda ima v rokah nekatere pomembne vzvode družbene distribucije in kvalitetni ljudje v vladi so za državo izredno pomembni. Vendar pa vpliv vlade in politike na družbene spremembe zaradi ozkega razumevanja družbene moči velikokrat precenjujemo. Poleg tega je spekter možnosti, ki jih ima politika na voljo, informacijsko in epistemološko določen s strokovnim diskurzom. Stroka strukturnih družbenih težav ne pokaže v zadostni meri, politika pa tako nima ne znanja ne razumevanja, da bi probleme zaznala, kaj šele naslovila. Posledično je osiromašeni politični diskurz v veliki meri zgolj odsev osiromašenega strokovnega diskurza.

O pravu

Pogost odgovor na sedanjo situacijo je, da potrebujemo boljše uresničevanje pravnega sistema in tako še več prava, pravne države in še več pravne kulture. Vendar pa je čas, da se vprašamo, kako etične so naše domače in mednarodne družbene strukture ter pravo, ki jih vzpostavlja in dovoljuje. Zaradi pomanjkanja kritične misli v te strukture nimamo dobrega vpogleda in se v njih ne znajdemo najbolje.

Počivanje na protislovni maksimi, da je v pravu dovoljeno to, kar ne škoduje drugemu, vodi k zaključku, da se vse družbene anomalije zgodijo v nasprotju s pravom. Toda pravo tudi dovoljuje škodovanje nekaterim interesom za zadovoljevanje drugih.

Izkoriščanje, »divja privatizacija« ter vsa ostala družbena patologija niso le posledica nesankcioniranja kršitev prava. Vse to se dogaja tudi z blagoslovom prava. Tako je situacija v državi v veliki meri odsev obstoječega domačega in mednarodnega prava ter spremljajoče in idealizirane pravne kulture, in ne le rezultat nespoštovanja prava ter pomanjkanja pravne kulture.

V današnjem svetu se najpomembnejše bitke ne bijejo s tanki, temveč z idejami in sposobnostjo operiranja z argumenti, s čimer morda nismo najbolje opremljeni. Če se pravo na primer razume kot skupek pomembnih civilizacijskih ugotovitev, obenem pa ni zadostne metodologije, ki bi pokazala globoko strukturo pravno-ekonomskega sistema in ga razložila v čim več razsežnostih – tudi distributivni in politični – ter razstrla možnosti delovanja znotraj nje, tudi ustreznega zastopanja interesov ali strategije, ki bi povezala niti, ne more biti. Stališča in misel, ki so nam bili zgodovinsko dani ali vsiljeni, zato nekritično sprejemamo ter se gibljemo v diskurzu, kjer so možnosti za družbene spremembe izredno zožene.

O etiki in krizi vrednot

Pogosto slišimo, da je današnja kriza »kriza vrednot«. Zanimivo je, da se o krizi vrednot govori, ko se gospodarstvo ustavi in je delitev ustvarjenega še težja. Sicer pa, kot da je bilo pred zadnjo gospodarsko krizo vse v najlepšem redu. Kdaj pa nismo imeli krize vrednot in smo vsi vedeli, kako je prav živeti? Ali pred petimi ali desetimi leti take moralne krize ni bilo? Smo morda v devetdesetih letih vedeli, kaj je prav in kaj ni, ali pa kadarkoli prej v zgodovini? In kdaj smo vso to modrost pozabili?

Nevarnost govora o krizi vrednot je, da postane moraliziranje o dejanjih tistih, s katerimi se politično ne strinjamo. Tisti, s katerimi se ne strinjamo, so v moralni krizi. Etiko se tako omeji na neizvrševanje obstoječe miselnosti in poteka stvari, s čimer se težko izpostavi resne konkretne družbene probleme ali prispeva k družbeni transformaciji. Govor o etiki tako lahko postane izključujoča racionalizacija nestrinjanja z določeno osebo ali politično pozicijo, brez resne kritike, samokritike in analitične dodane vrednosti. Poleg tega ljudi zgolj utrjuje v prepričanju o lastni moralni superiornosti, podžiga kulturni boj in zatekanje k različnim simbolom.

Po drugi strani pa nujno potrebujemo neodvisno etično razmišljanje. Toda neodvisno etično razmišljanje ni ne površinsko ne avtoritarno. Z zanašanjem na abstraktne koncepte in s prepričanjem, da je z obstoječo družbeno strukturo vse v redu, se etika vse preveč razume kot nekaj za zraven. Kot da je dana družbena struktura idealna in jo je treba le etično izvrševati. Ker se etično razmišljanje tako meša z oklepanjem konceptov ter z navidezno mehanskim in neideološkim razmišljanjem, tudi nihče ne nosi odgovornosti za svoja dejanja in za družbeno stanje. V takem svetu je odgovornost vedno nekje drugje: v zakonu, pri drugi instituciji, pri političnih nasprotnikih in tako naprej. Namesto neodvisnega etičnega razmišljanja postane prelaganje odgovornosti temeljno gonilo delovanja posameznikov in družbe.

O izobraževalnem sistemu in meritokraciji

Treba se je tudi vprašati, v kolikšni meri izobraževalni sistem, ki bi moral biti gonilo družbenega materialnega in duhovnega razvoja ter vzvod družbenih premikov, inovacij in napredne misli, nevzdržno stanje zgolj poustvarja. Ali mlade res pripravimo na boj z obstoječim stanjem in obstoječim znanjem? Ali ljudje blestijo dejansko ali le na papirju? Ali vzgajamo globoko razmišljujoče intelektualce, ki se zavedajo tega, kaj pomeni »odločati«, in ki se globoko zavedajo lastne odgovornosti za posledice svojih dejanj ter za stanje v družbi?

Pogosto slišimo, da je eno teorija, drugo pa praksa. Takšna argumentacija je seveda pogubna. S pomanjkanjem kvalitetne teorije sistem družbene patologije ne zazna, temveč jo soustvarja in cementira. S teorijo, ki nima nobene zveze s prakso, je nekaj hudo narobe. Če pa praksa ni teoretično problematizirana, je zgolj nereflektirana teorija, katere edina kritika hitro postane argument, da potrebujemo še več take prakse.

Z drugo besedo, brez dobre teorije ni mogoče zaznati slabe prakse, ker ni ustreznih meril in kriterijev za oceno ali spremembo prakse. Brez meril in kriterijev pa tudi ni prave meritokracije. Slovenska politika je le simptom splošnega problema kadrovanja ljudi brez pravih sposobnosti, znanj in izkušenj. To prepogosto velja tudi za druga področja družbenega življenja, gospodarstvo, šolstvo in tako naprej. Zaradi pomanjkanja meritokracije imamo včasih tudi neprave ljudi na različnih družbenih položajih.

Največji potencial vsake družbe so ljudje, večjega družbenega bogastva, kot je človeški potencial, ni. Družba, ki ni magnet za tuj talent in ga ne uspe pritegniti, temveč celo z veseljem odganja domačega, je družba, ki v najboljšem primeru caplja na mestu, najverjetneje pa nazaduje. Ker ni niti prave meritokracije niti zadostnih idej o ustvarjanju večje dodane vrednosti, se zdi, kot da imamo preveč talenta in več usposobljenih ljudi kot pa dela, ki ga lahko opravljajo.

O mladih

V slovenskem prostoru je prisoten tudi optimizem glede mlade generacije. Kot da obstaja deviška neobremenjenost mlade generacije, ki ne bo ponavljala napak starejših in bo rešila slovensko družbo. Vendar pa mlada generacija največkrat zgolj nadaljuje obstoječi diskurz in se, sploh če želi uspeti, giblje v začrtanem okviru misli starejše generacije, s čimer nadaljuje idejno izčrpan začarani krog poustvarjanja obstoječega stanja.

Poleg tega slovenska družba domači talent pogosto vpreže v okostenele strukture. Namesto da bi mlade na vseh področjih učili, kako voditi, upravljati in spreminjati družbo ali svoje področje, namesto da bi jih učili kritike in stalne samokritike, sprejemanja odločitev ter prevzemanja odgovornosti zanje, se jih prepogosto uči poznavanja stvari, »kot pač so«. Morda jih preveč učimo vzorcev, ki se jih je treba le naučiti in potem v neskončnost pravilno izvrševati in ponavljati.

Slovenija mora vzgajati voditelje, ne pa izvrševalce obstoječega. Družba, ki stremi k poznavanju, namesto k razmišljanju o obstoječem svetu in znanju ter k ideji, da ga je treba spreminjati, težko napreduje. V zgodovini so nam drugi govorili, kako je treba živeti, mi pa smo to izvrševali. Slovenci se iz tega vzorca se ne znamo izviti.

Mlade tako izobražujemo v preživelih miselnih vzorcih, in ti mladi, če jim že uspe najti zaposlitev, nekritično poustvarjajo družbeno realnost. Prepogosto so zmožni le površinskega vsakodnevnega problematiziranja, brez globlje analize in inovativnosti. Tako niso zmožni samorealizacije in bogatega duhovnega življenja, obenem pa je njihov prispevek k materialni in duhovni družbeni blaginji minimalen. Namesto v ustvarjalnosti ter samorealizaciji se uspeh posledično meri le v denarju, ki ga pa od nikoder ni, saj se dodana vrednost ne ustvarja. Začarani krog apatije, nezadovoljstva in stagnacije je s tem sklenjen, družba pa se znajde v navzdolžni spirali materialnega in duhovnega razvoja.

O kritiki

Občasno se sliši tudi, da je problem slovenske družbe pomanjkanje kritične mase. Nekaj mase že imamo, težava je v tem, da ni dovolj kritična. Že nekaj let opozarjam na nujnost spremembe izobraževanja kot temelja za reformo družbe in na pomanjkanje kritične misli ter na to, da nas bo brez tega globalizacija dobesedno odpihnila.

Naletel sem sicer na zelo pozitiven odziv, vendar pa so bili nekateri komentarji tudi manj obetajoči. Na primer komentar, da je najprej treba kaj predlagati, potem pa kritizirati. Seveda pa je vsaka kvalitetna kritika rekonstrukcija realnosti in s tem predlog, ne brezglavo nestrinjanje. Gre za prikaz realnosti z drugega zornega kota, za odkrivanje razsežnosti obstoječega ter sivega v črno-belih kategorijah. Kritika je tudi tesno povezana s samokritiko, saj gre velikokrat za nastavljanje ogledala samemu sebi oziroma tistemu, s katerim se strinjaš. Kvalitetna kritika nikakor ni omalovažujoče neanalitično kritiziranje tistih, s katerimi se ideološko ali epistemološko ne strinjamo.

Brez analitičnih orodij se lahko kritika namesto operiranja z resnimi argumenti omeji na osebno obračunavanje z vidika položajev. Del slovenske inteligence pogosto kritizira le njej neljube like in politične osebnosti, obenem pa se postavi za svoje politične somišljenike, kot da nas bodo ti ljudje zagotovo pripeljali v svetlejšo prihodnost. Rezultat take drže je demoniziranje tistih, s katerimi se politično ne strinjamo. Demoniziranje je do neke mere razumljivo, če se ga lotevajo politični nasprotniki in tekmeci v boju za oblast. Ko pa se te igre začne posluževati širša družbena inteligenca, ki naj bi bila sposobna resne kritike, to vodi v neskončno spiralo družbene samodestrukcije.

O znanju

Kot odgovor na mojo kritiko sem slišal tudi, da imamo Slovenci dovolj razlogov za samozavest. Tudi kolikor ima ta trditev resno podlago, se samozavest hitro sprevrže v samozadostnost, aroganco in pasivnost. Miselnost, da je znanja veliko, da nam je vse dano, samo uresniči se ne zaradi politike, krize in tako naprej, je odraz statične družbe, v kateri posamezniki ne znajo nositi odgovornosti ter se zgolj zatekajo k doseganju tega, kar je v družbi že bilo doseženo, k poustvarjanju obstoječega. Kje je dvom, kje skepsa o lastnih stališčih, položaju, delovanju in znanju ter obenem drznost za spremembe?

Družba, ki meni, da veliko ve in da vse zna, težko poraja inovacije in napredek. Inovacije se rodijo iz nemira, bolečine, upora, kritike in vztrajnosti, ne pa iz samozadostnosti, moraliziranja, spanja na (iluzornih) lovorikah in domnevne pregovorne pridnosti ter prelaganja odgovornosti. Centri svetovne ustvarjalnosti niso centri samozavesti in samozadostnosti, temveč centri stalne samokritike in ustvarjalnega nemira.

O svetu vemo malo, največ je človeškim očem zastrto. Vendar pa eksistencialni trenutek »vem, da nič ne vem« nastopi šele, ko precej veliko veš. V tem pogledu je poudarjanje, koliko vemo in koliko znanja imamo, zaskrbljujoče.

O slovenski prihodnosti

Slovenci nekritično sprejemamo obstoječo svetovno misel, obstoječe strukture in ideje, na katerih plovemo, obenem pa prepogosto mislimo, da smo center sveta. Posledično v svetu, v katerem živimo, težje navigiramo, ustvarjamo in uspevamo. Če želimo svoje življenje zavestno upravljati ter zavzemati stališča glede idej in rešitev, moramo imeti neko idejo o svojem položaju v svetovni ter evropski družbenoekonomski strukturi. Kadar pa sebe postavimo v center osončja, ne vemo, ne kje smo, ne od kod smo prišli, niti kam gremo. Brez resnih ocen slovenskega položaja v obstoječih pravnih in ekonomskih strukturah so vizije razvoja zelo vprašljive.

Že vrsto let opozarjam, da se Slovenci v Evropski uniji pogosto ne znajdemo najbolje. Ali kdo res verjame, da nam bo Evropska unija s svojo pravno strukturo kar tako sama po sebi prinesla ekonomski razvoj? Ocena našega položaja v Evropski uniji se giblje med prazno skepso in nekritičnim sledenjem navideznim skupnim evropskim interesom. Kje so resne razprave in razmišljanja o tem, kaj nam evropska pravno-ekonomska struktura daje in kaj jemlje? Ob brezidejni odsotnosti strategije ter kritike nam usodo določa obstoječa evropska pravno-ekonomska struktura, ki nam še zdaleč ni nujno naklonjena.

Slovenska družba je preveč zaspana, postavljamo se v center osončja in živimo v prepričanju, da bi bilo vse v redu, če bi se le politiki zamenjali in sodišča hitreje odločala. Toda za resen družbeni premik bi bilo potrebno bistveno več kot pa na primer menjave državnega zbora, strank, vlade ali spremembe ustave.

Dolgoročno bistveno večja nevarnost od grškega ali ciprskega scenarija je, da se iz vsega tega ne bomo ničesar naučili. Še leta 2010 se je zdelo vse v najlepšem redu in kovali smo se v zvezde. Se bomo čez nekaj let, ko bo dolžniška kriza mimo, spet slepo vrnili v »normalnost« in se trepljali po ramenih?

Osamosvojitev je bila seveda bistveni zgodovinski korak Slovencev. Toda neodvisna država lahko zelo hitro postane golo formalno okostje. Tragedija nenehne stagnacije in podrejenosti nam bo latentno grozila, tudi če se nam scenarij nekaterih drugih perifernih držav Evropske unije ne zgodi. Brez resnih strukturnih premikov ter s prepogosto anemičnimi elitami bomo capljali na mestu. S tem se tudi v nedogled nadaljuje in utrjuje tradicija, da nam (podrejeno) življenje in zgodovino določajo drugi. Družbena inteligenca tako ni nujno le rešitev slovenskih problemov, temveč morda tudi ena izmed ovir za premik Slovenije z mrtve točke.