Josip Broz Tito

URADNA SLOVENIJA pričakuje od naroda doma, da naj se sedaj še zadnjikrat prikloni »dobroti, državniški modrosti« pokojnega.

Ali naj to velja za vsaj 95% Slovencev, ki so:

SORODNIKI vseh smrtnih žrtev revolucije?

SORODNIKI vseh smrtnih žrtev povojnih množičnih likvidacij?

PRIZADETI, ki so zaradi političnega disidentstva bili zaprti?

ZAMEJCI, ki so zaradi zavožene mednarodne politike KPJ ostali izven meja centralne Slovenije?

PRIZADETI, ki so morali vse do leta 1957 ilegalno preko meje, ko so iskali boljše in svobodnejše življenje?

PRIZADETI, ki so morali in še morajo zaradi zavoženega gospodarstva iskati kruha po vsem svetu?

PRIZADETI, ki zaradi vere, prepričanja, politične preteklosti in značajnosti, ko nočejo kimati SKP spadajo v kasto drugorazrednih državljanov?

SLOVENSKI NAROD se ne sme ponižati z hvalo diktatorju, ker mu dolguje samo solze, žalost in trpljenje.

Josip Broz Tito sin slovenske matere ni niti enkrat počastil naš narod z eno samo slovensko besedo.

Za naš narod je sedaj prišel čas, ko bo z zaupanjem v lastno moč gledal vedro v bodočnost, ki ne more biti drugačna kot počasna toda gotova pot v svobodo.

Slovenska država, maj 1980, Toronto, Kanada

Maršal Tito – nereformiran Leninist

Dolgotrajna kritična bolezen predsednika Tita, ki je sovpadala s sovjetsko invazijo Afganistana, je v svobodnem svetu ustvarila ozračje nekakšne pohvalne simpatije, v katerem so negativni aspekti Titovega diktatorskega režima, najdaljšega v povojnem svetu, bili zasenčeni z vnaprej napisanimi in ponavljanimi nekrologi.

Nihče ne more zanikovati Titovih zgodovinskih dosežkov. Iz razbitin predvojne Jugoslavije, je pod lastno, železno oblastjo, ustvaril novo, nominalno federalizirano državo. V letih 48-49 se je uspešno uprl Stalinovim poskusom vključiti Jugoslavijo v verigo zavojevanih vzhodnoevropskih satelitov Sovjetske zveze. Da pa bi opravičil ta odpor marksistične filozofije in da bi podprl svoj ekskomunikacirani komunistični režim z obetavnejšo družbeno-gospodarsko organizacijo, je Tito improviziral »delavsko samoupravljanje«, kot aparat, s katerim bi ublažil ostro partijsko kontrolo sovjetske zvrsti nad gospodarstvom in družbo. V naslednjih fazah te započete decentralizacije so si jugoslovanske republike in avtonomne pokrajine priborile vse več avtonomnih pristojnosti v razvoju, ki je dosegel vrhunec v konfederalnih ustavnih amandmajih junija 1971.

Drug večji dosežek Tita je bil široko mednarodnega značaja. Kot eden prvotnih soustanoviteljev (1961) rahlo povezane zveze »neuvrščenih« državah, je Tito pomagal znižati učinkovitost sovjetske strategije, ki je hotela izkoristiti v svoje namene naravne težnje tretjega sveta za politično neodvisnost in gospodarski razvoj.

Toda vsak od teh Titovih dosežkov je bil zmanjšan ali zanikan z vzporednimi ali naknadnimi protiukrepi. Kot drugi komunistični zavojevalci, je tudi Tito prišel na oblast s prevaro in nasiljem. Njegova tako povzdigovana »narodno-osvobodilna vojna« – ki jo je začel šele po nacističnem napadu na Sovjetsko zvezo – na ozemlju že razbite in okupirane Jugoslavije, je bila v glavnem le pretveza za likvidacijo razoblaščenega in razpršenega demokratičnega jedra, da bi tako partiji zagotovil neomejeno oblast po končani vojni. Svet še ne pozna celotne zgodbe o medvojno pomorjenih proti-komunistov takoj po vojni, ki so bili s prevaro vrnjeni iz britanske cone v Avstriji, kamor so se zatekli.

»Delavsko samoupravljanje« v povojni Jugoslaviji vse od svojega začetka v petdesetih letih ni smelo delovati v skladu s svojim imenom in proglašeno avtonomijo. Ostalo je pod vgrajeno kontrolo partije v vseh svojih različnih funkcijah v nenehno se spreminjajočem gospodarskem in političnem sistemu. Tudi drugi aspekti liberalizacije po letih 48-49 niso segli preko meja vseobsegujoče »vodilne vloge« komunistične partije. Po letu 1966, ko je bil odstrajen podpredsednik Aleksander Rankovič, ki je poosebljal centralizirano partijsko in vladno strukturo, je partijska organizacija bila zrahljana v več ali manj avtonomne sestavine v posameznih republikah, kjer je Tito dovolil, da so politično vodstvo prevzeli mlajši, bolj pragmatični člani partije. Ta delna politična liberalizacija je naletela na široko podporo dotlej zadrževanih narodnostnih silnic znotraj in zunaj partije. Raslo je upanje, da je ta sprememba naznačevala začetek postopnega prehoda na neko širše zasnovano »po-Titovi« koalicijo. Toda, s presenetljivim udarom decembra 1971, samo nekaj mesecev po liberalnih ustavnih amandmajih junija 1971, so bili mlajši voditelji po republikah odstrajeni kot »nacionalisti« in »liberali«, ki da so odstopili od leninističnih načel partije. Leta 1972 je bila znova potrjena vseobsegajoča »vodilna vloga« partije in njena struktura ponovno centralizirana. Josip Broz Tito ni hotel oditi v zgodovino kot prvi komunistični vlastodržec, ki je sam pripravljal demokratizacijo za čas po svojem odhodu. Odločil se je, da bo odšel kot nereformiran leninist. (...)

Titovo izročilo njegovim kolektivnim naslednikom, ni ravno obetajoče. Ostane pa upanje, da bo mlajšim generacijam v jugoslovanskih avtonomnih republikah uspelo odpraviti Titove neuspehe doma in napake v mednarodnih odnosih.

Profesor Ciril Žebot, Georgetown University, The New York Times, 7. maja 1980, ponatisnjeno v: Slovenska država, maj 1980, Toronto, Kanada