V besednjaku ustavnega sodišča je treba prepovedati Goli otok, Sibirija pa je sprejemljivo ustavno letovišče. Ali pa so se okoliščine spremenile? Še posebej, ker so na koncertu ob predsedniku ustavnega sodišča sedeli predsednik države, predsednica vlade in polovica državne nomenklature. Ko je zamejski rojak Iztok Mlakar vžigal motorko in zapel, da bo z njo požagal njihove glave, so navdušeno so ploskali. Vsi skupaj so vstali najprej ob Vstajenju Primorske in potem ob Internacionali. Ob Marsejezi so sedeli. V televizijskem posnetku koncerta je Internacionala izginila, kot da je nikoli ni bilo. Tako kot na fotografijah Stalinovega politbiroja.

Kako to razumeti? Poskusimo se prebiti skozi to konfuzijo. Ozrimo se po naših trpečih rojakih, ki živijo za mejo. Z ljubeznijo in sočutjem, zaradi katerih jim lahko iz solidarnosti rečemo tudi kakšno težko besedo.

Kaj delajo? Saj razumemo, da imajo za seboj težko zgodovino, ki jih je razcepila na pol in jim ni prihranila nobenega udarca. Pa vendar smo pričakovali, da se bodo po desetletjih poskusov le postavili na lastne noge. Saj ne, da bi nam bilo težko priskočiti jim na pomoč. Iz matice so bili vedno deležni pomoči, kadarkoli so jo potrebovali, in vedno so lahko računali nanjo. Z njimi smo bili v vojnah in miru, v blagostanju in pomanjkanju, z njimi smo delili vse, tudi ko sami nismo imeli prav veliko in nas je stiskal tuj režim. Pomoč smo jim dali tudi v trenutku, ko je padla meja in se jim je v Ljubljani za hip zdelo, da ne potrebujejo nikogar več.

Res se je zdelo, da mislijo, kako lahko vsak poskrbi le zase in tako bo poskrbljeno za vse skupaj. Nekaj časa smo imeli občutek, da za nas sploh ne vedo več. Mi pa smo za njih vedeli in nas je skrbelo. Tako hitro so začeli pozabljati naš jezik, da smo se bali njihovega popolnega zlitja z vsemi sosedskimi narodi, razen nami. Skrili so naše zastave in začeli mahati s tujimi, pozabili stare pesmi, novih pa si niso znali izmisliti.

Potem so se ob ekonomski začeli kazati prvi znaki nacionalne krize. Slovenci nikoli niso bili narod, ki bi imel rad svoje junake. Pa vendar je bilo presenetljivo gledati, kako so prav vsi junaki iz leta 1990 drug za drugim propadli. V petnajstih letih velika dela niso samo zbledela, ampak so se pokazala kot niz ponesrečenih prevar in prevarantskih potegavščin. Kot zahteva zvestoba narodovi zgodovini, je začela prodirati ideja, da je vse narobe z vsemi, položaj pa je nepopravljiv. Zato je treba zavreči vse in začeti znova. Simpatično.

Najprej novi junaki. Ampak kje jih najti? V matici, kje drugje. Tam, kamor je narod desetletja hodil po kavbojke in ploščice. V Trstu. V Kontovelu, če smo čisto natančni. Elegantni nacionalizem pisatelja Borisa Pahorja se je v nekem trenutku zazdel rešitev za vse probleme od kritike preteklosti do vizij prihodnosti, začrtanja meje in pravilnega razumevanja reprezentativne demokracije. Kdorkoli je imel usodno vprašanje, je Borisa Pahorja vprašal za odgovor. Zanimiv obrat za pisca, ki so ga pol stoletja v najboljšem primeru ignorirali. Naši zamejski rojaki so v Pahorju našli tisto, kar je za narod običajno nemogoče. Konsenz. Ko pa so začeli v zamejstvu brati in poslušati Pahorja, se je tako kot zamejski pisci skoraj neopazno prelevil iz pisatelja v nacionalističnega politika. Postal je integralni del marginalnih polemik. Adijo konsenz.

Mine nekaj let. Politična fantazija se iz pisarn preseli na trge, kar zbega državno vodstvo. Družba protestira proti vsemu, institucionalna politika se poskuša strinjati sama s sabo. Gre težko. Nikjer ni junaka.

En del naroda se znajde tako kot Srbi v osemdesetih letih, ko so selili kosti carja Lazarja. Iz Amerike pripelje kosti škofa Rožmana in ga praznično pokoplje med veliko nočjo in 1. majem. Posvetni del naroda pa ostane brez največjega praznika. 27. april so najprej prekrstili, potem ukinili kot državni praznik. Državno proslavo je najprej nadomestila mestna proslava, letos pa tudi te ni bilo. Edini ljudski žur v državi je bil koncert tržaškega zbora iz matice z gosti iz zamejstva, med katerimi so se odlikovali Mlakar, Drago Mislej in Jani Kovačič.

Prisotnost državnega vodstva na koncertu, za katerega je publika kupila karte, je prireditvi dala katoliško barvo pokore. Štiri ure so morali trpeti, medtem ko so Pinkoti z odra nabijali Na juriš, O bella ciao, Bilečanko, Dime dónde vas, morena, desetine revolucionarnih pesmi in na koncu Internacionalo.

Pssst. To je himna revolucionarno razpoloženega mednarodnega delavskega gibanja. Tržaški partizanski pevski zbor je resna institucija. Ne pojejo je zaradi lepe melodije. Če ob njej državna nomenklatura vstane, se mora naslednji dan pogovarjati o podržavljenju podjetij v privatni lasti in cerkvenih gozdov, ne pa o vključitvi fiskalnega pravila v ustavo. Ali pa mora sedeti in gledati v tla.