V dveh desetletjih se je politična podoba Slovenije bistveno spremenila: na desnici imamo močno avtoritarno stranko njenega vodje (SDS) in dve šibki stranki (SLS in NSi), ki neuspešno iščeta pot iz Janševe sence.

Kot zlato dobo SLS bi lahko označili sredino devetdesetih let, ko je stranka na volitvah leta 1996 dobila kar 19 poslancev. Cena neuspešne združitve s Slovenskimi krščanskimi demokrati štiri leta kasneje je bila za stranko visoka: SLS (tedaj SLS+SKD) je na volitvah leta 2000 padla pod deset odstotkov. Od tedaj se ni več pobrala; na vseh naslednjih parlamentarnih volitvah je zgolj za eno ali dve odstotni točki presegla štiriodstotni prag za vstop v parlament. Pa čeprav so se zamenjave na njenem čelu kar vrstile (sedanji Franc Bogovič je že njen osmi predsednik), vstopala je v različne koalicije, se selila v opozicijo... Še slabše kot SLS se je godilo stranki, ki je nastala po razcepu združene SLS+SKD, Novi Sloveniji. Po izpadu iz parlamenta leta 2008 se ji je na zadnjih volitvah sicer uspelo vrniti v državni zbor, a zgolj s štirimi poslanci. In čeprav obe stranki radi poudarjata vrednote krščansko-socialnega gibanja, kakšnih prepoznavnejših znakov moderne krščanske demokracije pri nobeni od njih ni mogoče zaznati.

S slabljenjem omenjenih strank na desnici pa se je začel zmagoviti vzpon Janeza Janše. Mnogi udeleženci združevanja krščanskih demokratov in ljudske stranke, med njimi tedanji predsednik SLS+SKD Franc Zagožen, so celo prepričani, da je prav prvak SDS kreiral združitev obeh strank. Ko je ugotovil, da do uveljavitve večinskega volilnega sistema in torej do oblikovanja ene same desne stranke pod njegovim vodstvom ne bo prišlo, pa izpeljal tudi njeno razbitje. Dobrih enajst let po prevzemu vodenja SDS je tako Janša slovenske demokrate pripeljal do volilne zmage. S tem pa se je njegova pot navzgor tudi končala – na volitvah štiri leta kasneje uspeha ni ponovil (Franc Bogovič rad spomni, da po Janezu Drnovšku nihče od vladajočih ni več dobil volitev), kot tudi na volitvah leta 2011 ne. A mu je zaradi nesposobnosti levice oziroma Pozitivne Slovenije, da bi volilno zmago udejanjila s prevzemom oblasti, vendarle uspelo priti še do drugega mandatarstva. A le za eno leto.

General se ne umika

Po januarski objavi poročila protikorupcijske komisije (KPK), ki je razkrilo, da se je premoženje prvaka SDS nesorazmerno in nepojasnjeno povečalo za najmanj 210.000 evrov, in ko so ga začeli zapuščati koalicijski partnerji, se je v javnosti in tudi v delu stranke prvič resneje postavilo vprašanje, ali se Janševo predsednikovanje SDS izteka, oziroma razmišljanja, da bi majski kongres lahko potekal brez njegove kandidature. A, kot poudarja dolgoletni podpredsednik SDS Ivo Hvalica, ki je po Janševem ultimatu pred dvanajstimi leti, da ga kongres ne sme izvoliti v izvršilni odbor stranke, izstopil iz SDS, so tako lahko razmišljali le tisti, ki Janše ne poznajo. »Janša razmišlja kot general, general pa se ne umika,« poudarja.

Janša bo tako prihodnjo soboto že sedmič izvoljen za predsednika stranke; dvajsetletno načelovanje je obdobje, ki ga v Evropi danes težko najdemo in je predvsem značilno za avtoritarne azijske in latinskoameriške države. Hvalica je do tako dolgega predsednikovanja kritičen: »Prvi mandat je premalo, drugi mandat je normalno, tretji mandat je veliko, četrti mandat je preveč, peti mandat postane diktat in dosmrtni mandat je zločin,« pravi.

Da Janša ni človek, ki bi se umaknil, dokazuje njegovo celotno politično delovanje. V času vodenja stranke ne le, da ni naredil nobenega koraka h graditvi svojega naslednika (v tej točki si je bila sicer večina predsednikov strank pri nas precej podobna), temveč je sistematično zmanjševal vpliv vsem oziroma umikal tiste, ki so se mu po moči in priljubljenosti preveč približali. Celo dolgoletni pomembnejši člani SDS na vprašanje, kdo so ljudje, ki so Janezu Janši najbližji oziroma kdo je drugi človek SDS, ne znajo odgovoriti. Njihovo razmišljanje se zoži na imena Janši najbolj lojalnih in zvestih kadrov.

Janša je sicer po zadnjih volitvah dvakrat napovedal preverjanje zaupanja v stranki. Prvič po porazu na državnozborskih volitvah, a – kot so nam dejali nekateri člani – odstopa na sejah organov v resnici ni ponudil, temveč je zgolj »zaigral, da je pripravljen odstopiti funkcijo komu drugemu«. Po objavi poročila KPK pa se je na svet stranke obrnil z vprašanjem, »ali zaradi ugotovitev komisije še uživa strankino podporo«. In požel rezultat v znamenju severnokorejskih glasovanj: seje se je udeležilo 93 odstotkov članov sveta, zaupnico predsedniku pa je na tajnem glasovanju izrazilo 98,6 odstotka navzočih. Povedano drugače: na štirih od skoraj tristo glasovnic je bila obkrožena besedica »proti«. Podpora je bila podobna glasovanjem na dosedanjih kongresih stranke – leta 2005 na primer Janša sploh ni dobil glasu proti, neveljavne pa so bile tri od 371 oddanih glasovnic.

So pa izza sicer tesno zaprtih vrat sveta stranke vendarle prišli glasovi, da je bilo januarsko glasovanje budno nadzorovano, razprave pa strogo dirigirane in v njih ni bilo prostora niti za kanček dvoma o Janševih poslih in o njegovih odgovorih na ugotovitve protikorupcijske komisije. Ozračje so prevevali pozivi v slogu kasnejšega javnega nastopa Franceta Cukjatija »Janez, zdrži zaradi nas« oziroma razmišljanja »Ne bo jokal Janez, mi bomo jokali«. »Takšnega kulta osebnosti po Titu ni bilo,« nekaterim članom sveta nelagodja vendarle ni uspelo povsem skriti. A so na seji molčali in še vedno ne želijo javno spregovoriti. »Nekateri akterji v zgodbi Depala vas so še dejavni,« je celo mogoče slišati kot pojasnilo, zakaj molčijo.

Če bi hotel prvak SDS izpeljati za stranko kar najmanj bolečo zamenjavo na njenem čelu ali vsaj prispevati h krepitvi naslednika, je imel za to nedvomno najboljšo priložnost, ko so koalicijski partnerji (v izogib morebitnim novim predčasnim volitvam pa celo del takratne opozicije) po januarskem poročilu KPK napovedali podporo mandatarju, ki bi ga predlagal Janša. S tem bi stranka ostala na oblasti, Janšev naslednik pa bi imel priložnost, da javnost nagovarja in se krepi z najvišje vladne pozicije. A predsednik SDS na to možnost, ki bi lahko pomenila njegov dokončni politični odhod, ni pristal, morebitni njegovi nasledniki pa o tem v svojih izjavah niso želeli (ali upali) niti razmišljati. Miha Brejc, ki se je v času, ko je bil pomemben akter SDS, večkrat zavzel za iskanje oziroma izgrajevanje Janševega naslednika, obžaluje, da prvak SDS vodenja vlade ni bil pripravljen prepustiti nekomu drugemu iz vrst SDS. Kaj več o dogajanjih v svoji nekdanji stranki pa ne želi govoriti.

In tako Janša na sobotnem kongresu očitno ponovno ne bo imel protikandidata – po naših informacijah naj nobeden od občinskih odborov kakšnega drugega imena kot zgolj ime sedanjega predsednika stranke sploh ne bi predlagal. Razen ob prvi kandidaturi leta 1993, ko je bil njegov protikandidat podpredsednik v Peterletovi vladi Andro Ocvirk, je bilo torej na kongresih SDS na volilnih lističih kot kandidat za predsednika vselej zapisano eno samo ime: Janez Janša. Prav tako v času Janševega vodenja SDS v njej ni mogoče zaslediti frakcij, ki so sicer zaznamovale tako delovanje strank na desnici kot na levici. Pa naj je bila to LDS pod vodstvom Janeza Drnovška ali SKD pod vodstvom Lojzeta Peterleta.

Žrtve lastnega uspeha

Razmišljanja, da bi se lahko Janša poslovil od predsedniškega mesta, je okrepila njegova odločitev, da se po odhodu s premierskega mesta ne bo vrnil v parlament. A je bila tudi ta poteza namenjena predvsem krepitvi lastnega položaja oziroma poskus zmanjševanja bremena poročila protikorupcijske komisije in njegovega čim hitrejšega izginjanja iz spomina javnosti. Sociolog dr. Samo Uhan pa tudi dodaja, da bi se z vrnitvijo v parlament zgodila detronizacija. »Postal bi eden izmed. To pa osebnost, kakršna je bivši predsednik vlade, zelo težko sprejme.« Kot bi osebnost, kakršna je Janez Janša, nedvomno težko sprejela odhod s predsedniškega mesta, ki ne bi bil razumljen kot slovo v času največje slave. In odhod s čela SDS v sedanjem trenutku bi nedvomno izzvenel kot slovo poraženca.

Zato kljub nekaterim kritičnim razmišljanjem posameznih članov stranke nasprotovanj Janševi ponovni izvolitvi na kongresu čez teden dni ne gre pričakovati. Tako so po naših informacijah člani izvršilnega odbora na nedavni seji sicer izrazili nekatere kritične besede na račun delovanja stranke, ki da bi se morala bolj približati ljudem in jim v večji meri prisluhniti, a ni tega nihče izrekel kot kritiko dela njenega predsednika. »Stranka je mentalno tako poenotena, da je v njej razmeroma malo razdiralnega potenciala, ki bi jo lahko razcepil. Tako člani kot podporniki iskreno verjamejo, da se je stranki zgodila krivica, da ima legitimiteto in potencial oblikovati vlado in voditi Slovenijo. Ne verjamem, da je stranka opravila prepotrebno refleksijo, kaj se je v resnici zgodilo in kakšna je njena vloga v slovenskem političnem prostoru. SDS je postala žrtev lastnega uspeha, ki ji ga v več kot dvajsetletni zgodovini moramo priznati, je pa tudi pokazala, da je nesposobna razumeti politično konkurenco na način, ki bi pomagal državi in ne le njej kot stranki,« razmere v SDS ocenjuje dr. Uhan. Bo pa stranka po njegovem prepričanju morala revizijo kadrov, idej, načina kadrovanja, odnosa do javnosti in do političnih partnerjev, ki jo je sedaj odložila, v prihodnosti vendarle opraviti.

SDS je stranka njenega vodje, je (predvsem) Janez Janša. Kaj lahko bi torej, kadar bo prišlo do zamenjave na njenem vrhu, razpadla. A se postavlja tudi vprašanje, ali lahko stranka s sedanjim predsednikom še kdaj zmaga na volitvah, pa tudi, ali lahko Janša z nahrbtnikom suma koruptivnih ravnanj še kdaj oblikuje vlado. SDS ima nedvomno veliko zvestih volilcev in možnosti, da ob razcepljenosti na levici in abstinenci levosredinskih volilcev zmaga, ni mogoče povsem izključiti. Bi pa imele stranke, ki so zaradi ugotovitev KPK zapustile Janševo koalicijo, pri pojasnjevanju vstopa v morebitno novo Janševo vlado kljub značilnemu političnemu pragmatizmu kar precej težav. Tovrstno odločitev bi nedvomno še dodatno otežile Janševe obtožbe, ki jih je v zadnjem času izrekel na račun (nekdanjih) koalicijskih partnerjev. Tako je celo Ljudmila Novak, predsednica NSi, ki je bila Janševa najtesnejša koalicijska zaveznica, na enem od svetov stranke dejala, da stranka v koalicijo s predsednikom SDS, če ta ne bo pomembno spremenil svojega odnosa do političnih partnerjev, ne bo več vstopila. Vznemirjali so jo zlasti njegove zahteve po slepi poslušnosti in popolni podrejenosti ter poskusi uničenja vsakogar, ki se mu ni povsem podredil. Kar je po glasovanju o ohranitvi višine pokojnine bivšega predsednika države Milana Kučana predvsem občutil vodja poslanske skupine NSi Matej Tonin.

Kako stopiti iz sence

Dr. Samo Uhan ugibanjem, da je šlo pri razpadu koalicije Janeza Janše za zrežirano igro predsednika SDS, da bi se po neuspešnem mandatu levosredinske vlade vrnil kot veliki zmagovalec, ne pritrjuje, temveč vidi kot glavni razlog presojo koalicijskih partnerjev, da morajo, če želijo postati oziroma ostati igralec na političnem prizorišču, najti pot do osamosvojitve. »Vse desne stranke so bolj ali manj instrumentalizirane s strani SDS in očitno je prišlo do premisleka, da morajo stopiti na samostojno pot, ne pa vztrajati v navezi, ki se je izkazala za smrtonosno.«

Ima pa po mnenju dr. Uhana Nova Slovenija bolj jasno predstavo o prihodnosti stranke, kot jo ima SLS. Pri čemer kot najpomembnejšega igralca NSi vidi mladega Mateja Tonina, kot dobro izhodišče za delovanje stranke pa vrnitev h krščansko-socialni misli, ki so jo na začetku krščanski demokrati že poudarjali. A se stranka pri iskanju nove poti sooča s kar precej težavami. Prva je nedvomno ta, da imajo člani o vlogi Janeza Janše (in torej tudi glede večje samostojnosti stranke) precej različne poglede. Medtem ko so nekateri prepričani, da bi morala NSi po objavi poročila KPK zapustiti koalicijo, so razmišljanja drugih precej podobna pogledom najzvestejših članov SDS in po njih je Janša žrtev zarote starih komunističnih sil.

NSi pred nov razmislek o lastni identiteti postavljajo tudi izsledki nedavne raziskave, da volilci kot skrajno desne ne dojemajo več njihove stranke, temveč SDS. Kar pomeni, da se bo morala stranka v iskanju svojega političnega prostora pomakniti bolj proti sredini. Glede na razmišljanja zlasti mlajših članov ji tovrstni vsebinski premik sicer ne bi povzročal večjih težav, a prinaša s sabo tveganje, da izgubijo del sedanjih članov in volilne baze. Tako je Toninova podpora določilu, po katerem se pokojnina bivšemu predsedniku države Milanu Kučanu ne bi znižala, (poleg agresivnih napadov SDS) prinesla tudi precej ostre odzive nekaterih vidnejših članov stranke in terena. Dolgoletni predsednik Slovenskih krščanskih demokratov Lojze Peterle je prepričan, da je Tonin s takšnim ravnanjem izgubil del volilcev. »Če se pri nas obrneš z desne proti levi, te lastni ne nagradijo,« poudarja. Solo akcijo, »ki je bila narejena proti volji politične skupine, proti načelom stranke in v nasprotju s koalicijskim dogovorom«, je Peterle Toninu očital tudi v osebnem pismu. »Odigral je napačno karto, zaploskala mu je levica, tam je vedno veselje, če se na desnici kaj zgodi, na desnici pa je izgubil. Baza NSi se je kritično odzvala in je bilo tudi kar nekaj izstopov. Za svoje mostograditeljstvo si je izbral slabo podlago in slab način,« je prepričan Peterle. Tonin pa ocenjuje, da se mora NSi, če želi rasti, širiti proti sredini, »ker je trdo jedro desnice zavzela SDS«. Zagovorniki vodje poslanske skupine, ki jih je najti zlasti med mlajšimi člani stranke, ki sicer (tudi zaradi njihove odločilne podpore izvolitvi sedanje predsednice stranke) sodijo v najožji krog sodelavcev Ljudmile Novak, pa poudarjajo, da imajo razmišljanj o nujnem konfliktu z levičarji dovolj. »Naša ekipa želi delati moderno konservativno stranko, ki ima ambicijo postati prva na desnici, zato se odpiramo in ustvarjamo dogodke, s katerimi razbijamo stereotipe,« pravijo. Ob tem ne skrivajo, da vidijo v ne tako oddaljeni prihodnosti Tonina na čelu stranke. S čimer naj po naših informacijah tudi Ljudmila Novak ne bi imela težav in je o tej kadrovski rešitvi v zadnjih letih že nekajkrat razmišljala.

Čakanje za čermi

Če je podpora NSi v zadnjem času precej stabilna in se, če pogledamo povprečje vseh javnomnenjskih raziskav v zadnjem letu, giblje med tremi in štirimi odstotki, pa podpora SLS v zadnjih mesecih pada. Razlogov za to je nedvomno več: del volilcev ni bil navdušen nad odhodom stranke iz Janševe koalicije, drugi del bi jo videl v novi vladi, vsekakor ji tudi ne koristijo povezave z nekaterimi, v javnosti ne ravno priljubljenimi lobiji, kot je na primer županski. Svoje je gotovo prispevala zamenjava na čelu stranke, saj je bivši predsednik Radovan Žerjav z bolj populističnimi in demagoškimi nastopi nagovarjal širši krog javnosti kot novi predsednik Franc Bogovič. Dosedanje Bogovičeve izjave kažejo, da tako kot njegovi predhodniki tudi on vizije, katere so tiste bistvene točke, na katerih bi se stranka lahko okrepila, nima. Tako izpostavlja predvsem njeno konstruktivno držo in vsaj na kratki rok računa na pridobitev simpatij z mediatorsko vlogo pri fiskalnem pravilu. Po njegovem videnju prihodnosti stranke naj bi se SLS vrnila h kmečkim koreninam, čeprav ob tem priznava, da je »kmetijstvo ena od zahtevnejših panog, kjer verjetno ni priložnosti za velik razmah stranke«. In pričakuje, da je možnost za SLS (tudi) v tem, da se bo marsikdo od politikov, ki so v zadnjih letih krojili slovenski politični prostor, ujel na čereh razčiščevanja nepravilnosti, ki jih je počel.

A očitno pristanek na teh čereh vsaj za nekatere politike ne pomeni tudi političnega slovesa, kar med drugim potrjuje gotova izvolitev Janeza Janše na kongresu SDS čez teden dni. Na desnici torej ostajajo – kot pravi dr. Samo Uhan – kompromitirana stranka, ki ima svojo prepričano volilno bazo, in dva satelita, ki se zavedata, da se morata osamosvojiti. Vendar je to bistveno težje narediti kot pa ugotoviti.