Branko Milanović se je rodil 24. oktobra 1953 v Parizu, ekonomsko fakulteto je končal v Beogradu, kjer je kasneje tudi doktoriral. Tema takratne doktorske naloge pa tudi tista, ki prežema vse njegovo znanstveno delo do danes, je neenakost. Dr. Branko Milanović je eden vodilnih strokovnjakov za vprašanja neenakomerne porazdelitve blaginje na svetu, od leta 1991 vodi raziskave na to temo pri Svetovni banki, kot profesor pa je gostoval že na vrsti znanih univerz, med njimi predlani tudi na Oxfordu.

Za mlade in ambiciozne tega sveta ima Milanović neprijazno sporočilo. Koliko boste zaslužili in kakšen bo vaš status v tem globaliziranem svetu, ni odvisno od vas, na to ne morete vplivati. V resnici v kar 80 odstotkih vaš prihodnji zaslužek določajo kraj vašega rojstva, vaše državljanstvo in to, koliko zaslužijo vaši starši. Z inteligentnostjo, marljivim delom in srečo se boste morda lahko povzpeli po lestvici porazdelitve dohodka v vaši domovini, a to ne bo kaj dosti pripomoglo k izboljšanju vaše uvrstitve med približno 7,1 milijarde Zemljani, razen če temeljito ne napreduje tudi dežela, v kateri ste se rodili. Včasih, če je dostop do izobraževanja omejen in je prehodnost med dohodkovnimi razredi otežena, vse naštete vrline ne zadostujejo niti za preboj v lastni domovini.

Razdvojeni svetovi

Leta 2010 je 1,75 odstotka prebivalcev planeta spravilo v žep toliko denarja, kot ga je zaslužilo 77 odstotkov ljudi z dohodkovnega dna. Milanoviću se zato poraja vrsta vprašanj: kakšna je vloga razvoja, mednarodnih migracij in kako enaki smo si v resnici na svetu v tem, da bi lahko zgrabili za rep pravo priložnost. The Haves and the Have Nots je svojo knjigo leta 2011 naslovil Milanović, ki je svet na tiste, ki imajo, in tiste, ki nimajo, razdelil že v svoji šest let prej izdani knjigi Razdvojeni svetovi (Worlds Apart). Več kot petindvajset let raziskav in podatkov je pripomoglo k temu, da je 215 strani o tistih, ki imajo, in tistih, ki nimajo, ter daljnosežnih posledicah te razdvojenosti napisal v slabih 70 dneh.

V njej lahko preberemo, da je neenakost med narodi in državami pa tudi med regijami v zadnjega pol stoletja naraščala in da sta tehnološki napredek in razvoj več prinesla enim in drugim precej manj. Med letoma 1960 in 1980 so revne in bogate države rasle približno enako, tako bogate niso rasle hitreje ali se odmikale od revnih, slednje pa niso dohitevale bogatih. Odstopanja so se pričela z začetki globalizacije in se nadaljevala do preloma tisočletja. Kar dve desetletji so bogate dežele v povprečju rasle hitreje kot revne. Z izjemo Kitajske, ki je sicer leta 1980 začela rasti z zelo nizke ravni, a se je v treh desetletjih vzpenjala z veliko hitrostjo. Pridružila se ji je še Indija, katere gospodarstvo zadnja leta raste s 7- do 10-odstotnimi stopnjami.

Bolj kot posamični letni podatki pri globalni neenakosti so pomembni trendi in ti kažejo, da se je v zadnjem desetletju prvič po industrijski revoluciji na globalni ravni neenakosti začelo nekaj premikati. Prav Kitajska in Indija, obe z obsežnimi populacijami, sta pripomogli, da se je v statistiki globalna neenakost začela rahlo zmanjševati.

Ginijev količnik je običajno tisto merilo, ki pove, kako je razporejen prihodek: pri vrednosti 0 pomeni, da ga imajo vsi enako, pri vrednosti 1 (oziroma 100, če ga izrazimo z indeksom) pa, da ima eden vse in vsi ostali nič. Globalni Ginijev količnik se je tokrat prvič v zadnjih dvesto letih nekoliko znižal. Milanović sicer opozarja, da to še ni nikakršen razlog za slavje, a vliva upanje. Ko govorimo o globalni neenakosti, je treba namreč vedeti, kaj številka 70 pri Ginijevem indeksu pomeni. Konkretno si to lahko predstavljamo tako, da vse prihodke na svetu razdelimo na polovico. Prvo polovico si vzame 8 odstotkov najbogatejših Zemljanov, druga polovica ostane 92 odstotkom preostale populacije. Če bi enako formulo prenesli na ZDA, bi prva polovica pripadla 22 odstotkom Američanov in druga polovica 78 odstotkom. V Nemčiji bi polovico prihodkov pobralo 29 odstotkov najbogatejših, z drugo polovico bi razpolagalo 71 odstotkov nemških državljanov.

Globalna neenakost je skoraj v vseh primerih večja kot neenakost znotraj posameznih držav. Tako se Ginijev indeks v državah, kjer je po podatkih Svetovne banke neenakost največja, giblje med 50 in 66 (z izjemo Južnoafriške republike), pri čemer gre večinoma za nerazvite države, med njimi Angolo, Bolivijo, Botsvano, Belize, Sejšele... Hkrati je globalna neenakost kar dvakrat višja od tiste znotraj ZDA, ki veljajo za družbo z veliki razlikami med bogatimi in revnimi. Povedano drugače, tudi najbolj revni Danci so bogatejši od 82 odstotkov prebivalcev Zemlje.

Ko politika cenzurira resnico

Markus Grabka je človek, ki gleda Nemcem v denarnico. Nihče v državi ne ve več o tem, koliko Nemci zaslužijo, koliko davkov plačajo, kako visoke so najemnine in koliko jim po plačilu kurjave še ostane v žepu. Analitik nemškega inštituta za gospodarske raziskave DIW je v skromni sobi v berlinski vladni četrti leta dolgo brez posebnih vznemirjenj spremljal, kako so bile razlike med bogatimi, srednje bogatimi in revnimi relativno nizke in je srednji razred številčen in zadovoljen skrbel za družbeni mir in lagodje. Obe krivulji, ki sta kazali, koliko zaslužijo bogati in koliko tisti s spodnjega konca prihodkovne lestvice, sta se počasi, a družno vzpenjali.

Po letu 2000 pa so se zadeve začele zoprno spreminjati in Grabka je opazil, kako sta se krivulji razšli. Medtem ko je krivulja prihodkov 10 odstotkov najbogatejših še vedno hitela navzgor, je imela desetina s spodnjega dela prihodkovne lestvice šest let kasneje za 13 odstotkov nižje realne prihodke kot leta 1992. Prihodki desetine najbogatejših v nemški družbi so se v istem času povečali za 31 odstotkov. Srednji razred se je Grabki razkrajal tako rekoč pred očmi. Na polovici svojega mandata je tedanji kancler Gerhard Schröder avgusta 2004 na tiskovni konferenci sporočil, da bo vztrajal pri znižanju davka na najvišje dohodke in pri obsežnih reformah sistema socialnih transferjev in trga dela, ki jih je pripravila posebna komisija (pod vodstvom Petra Hartza, člana uprave koncerna Volkswagen). Že na začetku svojega prvega mandata je kancler znižal davek na dohodke podjetij, Nemčija je postala za bogate prijazna in za socialno šibke manj varna država.

Medtem ko je Ginijev indeks za Nemčijo leta 1990 znašal še nekaj čez 25, je bil leta 2008 30 in predlani 29. Nemška vlada je letos na začetku marca javnosti predstavila poročilo o revščini. A se je končna verzija precej razlikovala od tiste, ki jo je pripravila ministrica za delo Ursula von der Leyen, so ugotovili mediji. Septembra je tako kot običajno ministrica poročilo, ki ga je pripravilo ministrstvo, poslala svojim kolegom na vpogled. V njem je bilo zapisano, da prepad med bogatimi in revnimi v Nemčiji še naprej narašča, hkrati z možnimi dramatičnimi posledicami za družbo, in da bi bilo treba razmisliti o dodatnem obdavčenju najbolj bogatih in uvedbi minimalnega zagotovljenega dohodka. Minister za gospodarstvo Philipp Rössler iz vrst nemških liberalcev je vzel rdeč svinčnik in prečrtal pogumne besede ministrice, vlada pa je objavila olepšano poročilo o revščini.

Martin Winterkorn, šef uprave Volkswagna, je bil lani najbolje plačani menedžer v Evropi, »zaslužil« je 16,596.205 evrov ali 10.058 evrov na uro. Najslabše plačane frizerke na Saškem zaslužijo 3,05 evra bruto na uro, vodovodni inštalaterji dobijo 4,06 in mesarji 5,51 evra na uro. Če bodo na jesenskih parlamentarnih volitvah zmagali socialdemokrati, obljubljajo, da bodo uvedli minimalni zagotovljeni dohodek, pri katerem bo najnižje plačilo za uro dela 8,5 evra.

Vse bolj neenaki v Evropi

Trendi, ki kažejo, da se neenakost zadnji dve desetletji povečuje tudi znotraj razvitih industrijskih držav, so zaskrbljujoči, ugotavlja poročilo OECD. Naraščanje neenakosti v družbi namreč slabi njeno kohezivnost, ogroža socialni mir, naplavlja na politično površje populistične in skrajne politične stranke ter v končni posledici zmanjšuje gospodarsko rast. OECD ugotavlja, da v veliki večini držav prihodki 10 odstotkov najbogatejših naraščajo precej hitreje kot prihodki tistih 10 odstotkov, ki se nahajajo na dnu prihodkovne lestvice.

V državah članicah OECD so prihodki 10 odstotkov najbogatejših v povprečju 9-krat višji od prihodkov 10 odstotkov prebivalstva z dna prihodkovne lestvice. Italija, Japonska, Koreja in Velika Britanija presegajo to povprečje, tam najbogatejša desetina prebivalstva zasluži 10-krat več kot najbolj revna desetina, v Izraelu, Turčiji in Združenih državah Amerike 14-krat več, v Mehiki in Čilu pa je to razmerje celo 27 proti 1. Ginijev indeks je leta 1980 za države članice OECD znašal 29 in se do druge polovice prejšnjega desetletja povečal za skoraj 10 odstotkov.

Še posebej močno je zrasel v 17 od 22 držav članic, za več kot 4 odstotne točke se je povečala neenakost na Finskem, v Nemčiji, Izraelu, Luksemburgu, Novi Zelandiji, na Švedskem in v Združenih državah. Ob tem je seveda treba upoštevati, iz kakšnih vrednosti so posamezne države prvotno izhajale. Tako je na Finskem neenakost tudi po omenjenem naraščanju še vedno relativno nizka in Ginijev indeks po zadnjih podatkih Eurostata za leto 2011 znaša 25,8, na Švedskem je 24,4, v Luksemburgu 27,2, v Nemčiji 29, v Novi Zelandiji je bil po podatkih OECD v drugi polovici prejšnjega desetletja 33, v Združenih državah Amerike pa 38. Povprečje celotne Evropske unije in v območju evra znaša okoli 30.

OECD pri gibanjih stopnje neenakosti v državah članicah ugotavlja različne vzorce. Najprej je neenakost začela naraščati v poznih sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja v Veliki Britaniji, ZDA in Izraelu. Od poznih osemdesetih let pa je neenakost začela naraščati tudi po večini drugih držav članic OECD. Zadnji trendi v drugi polovici prejšnjega desetletja kažejo na naraščajoč prepad med revnimi in bogatimi ne le v državah, kjer je bila prihodkovna neenakost že tako visoka, tako na primer v Izraelu ali ZDA, temveč se prvič širi na države, ki so imele tradicionalno nizko neenakost, kot so Nemčija, Danska, Švedska in ostale nordijske države.

OECD ugotavlja, da so glavni razlog za takšno gibanje v kar 75 odstotkih gospodinjstev spremembe v distribuciji plač. Plače desetine najbolje plačanih so namreč rasle hitreje in so se odlepile od tistih, ki so zaslužili srednje dobro, hkrati pa so se realno zniževale plače tistih 10 odstotkov, ki so zaslužili najmanj. Njim se pridružujejo vsi atipično zaposleni, ljudje v prekernih zaposlitvah in zaposleni s krajšim delovnim časom. Delež takšnih zaposlitev je v državah OECD od sredine devetdesetih let pa do druge polovice prejšnjega desetletja narasel z 11 na 16 odstotkov.

Že leta 2008 je OECD v svojem poročilu navedel, da so se neenakosti v distribuciji prihodkov – bruto plač, prihodkov iz samozaposlitev, prihodkov iz kapitala in prihrankov – od sredine osemdesetih let pa do sredine prvega desetletja v novem tisočletju povečale v skoraj vseh članicah OECD. Prav tako so pomembno vlogo igrale spremembe v strukturi gospodinjstev, tako zaradi staranja populacije kot tudi zaradi težnje k čedalje manjšim gospodinjstvom. Hkrati je poročilo ugotovilo, da so davčne politike in socialni transferji konec devetdesetih let in v začetku novega tisočletja postali manj učinkoviti pri izravnavanju neenakosti, ki jih povzroča trg dela.

Kako pomembno vlogo igrata davčni sistem in učinkovit sistem socialnih transferjev, se kaže tudi na primeru naše države. Slovenija ima z vrednostjo 23,8 enega najnižjih Ginijevih indeksov v Evropski uniji, toda če pogledamo neenakost prihodkov pred obdavčitvijo in prejemki socialnih transferjev, bi tudi naša država v zadnjih letih dosegala vrednosti med 42 in 45 in bi bila na tej lestvici v istem rangu z Veliko Britanijo, Novo Zelandijo, Češko itd.

Dr. Jože Mencinger, priznani slovenski ekonomist, meni, da gre velik del zaslug za to, da nam je uspelo zadržati precej nizko stopnjo neenakosti, pripisati razpršenosti industrije oziroma policentrizmu, ki se je začel v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja; ta je v kombinaciji z zemljiškim maksimumom ustvarjal polkmete; dopoldne delavce, popoldne kmete z nekaj hektarji zemlje in nekaj kravami ali prašiči. Gre za izredno stabilen sloj družbe, zaradi česar je Slovenija relativno lahko preživela tranzicijo. Zdaj to izginja, saj izginjajo tovarne, malih kmetij ni več, zato postajamo socialno mnogo bolj nestabilna družba. Prihodnost ni preveč rožnata; dokler se bodo v EU in pri nas šli zdajšnje »varčevanje«, se bo razslojevanje nadaljevalo, predvideva dr. Mencinger.

Kako so jo glede enakosti odnesle druge tranzicijske države, je bilo v veliki meri odvisno tudi od tega, kako je potekala privatizacija, je na vprašanje, zakaj imajo danes te države tako različne stopnje neenakosti, odgovoril Branko Milanović. Med njimi zagotovo izstopa Rusija, kjer se stopnja neenakosti giblje okoli 40 do 42, kar presega stopnje neenakosti v ZDA. Pri nekaterih drugih tranzicijskih državah so k večji neenakosti prispevali davčni sistemi in pri tretjih zopet precejšnja razgradnja sistemov socialnih pomoči. Vse tri baltske države, pri katerih se stopnje neenakosti gibljejo med 31 in 35, so se pri obdavčenju prihodkov odločile za flat tax in tako praktično z davki ne popravljajo neenakosti prihodkov, ki nastaja na trgu. Slovaška je v zadnjih letih znižala stopnjo neenakosti in se s 25,7 približala Sloveniji, na Češkem se vrednost Ginijevega indeksa ves čas giblje okoli 25, pri obeh najmanj razvitih članicah Unije, Romuniji in Bolgariji, pa je neenakost precej višja in se Ginijev indeks v zadnjih letih giblje med 31 in 37.

Ko bodo umrle sanje pomivalca krožnikov

Poseben primer je Kitajska, ki je po več letih molka januarja zopet predstavila statistične podatke o neenakosti v državi. Država, ki je pred več kot tridesetimi leti začela svojo pot v kapitalistični sistem, je iz relativno visoke enakosti v treh desetletjih pridelala tako velik prepad med bogatimi in revnimi, da v tem prekaša celo Združene države. Ginijev indeks se je po letu 2008 (po podatkih Svetovne banke), ko je dosegel številko 49, v naslednjih letih sicer nekoliko znižal in je lani znašal 47,4. Toda kitajski statistični urad ni posredoval podatkov o neenakosti vse od leta 2005 in tem zadnjim vsi ne verjamejo. Raziskovalci Čengdujske univerze so decembra lani sami izračunali, kolikšna je stopnja prihodkovne neenakosti na Kitajskem, ter prišli do povsem drugačnih rezultatov, kot jih je predstavil statistični urad. Izračunali so, da Ginijev indeks za Kitajsko znaša 61 in je tako za Južnoafriško republiko (70) drugi najvišji na svetu. Strokovnjaki ocenjujejo, da je kritična stopnja neenakosti takrat, ko indeks doseže vrednost 50.

Kljub temu, da je kitajsko gospodarstvo drugo najmočnejše na svetu in zadnjih trideset let raste z 10-odstotnimi povprečnimi stopnjami letno, še danes 150 milijonov Kitajcev živi pod mejo revščine, z manj kot evrom na dan. Še vedno obstajajo ogromne razlike med podeželjem in urbanimi središči. Zaradi boljše zdravstvene oskrbe in dostopnosti izobraževanja vse več prebivalstva, običajno tudi slabo kvalificiranega, prihaja v mesta, kjer skušajo izboljšati svoj socialni status. Resnično bogate Kitajci poznajo šele nekaj let: pred desetimi leti ni bilo na Kitajskem še nobenega dolarskega milijonarja, leta 2006 jih je bilo manj kot sto tisoč, po zadnjih podatkih jih je že 1,4 milijona.

Slabo plačane in revne kitajske množice, ki od kolača bogate gospodarske rasti še niso imele nič, za zdaj ne nosijo nevarnega potenciala socialnih nemirov, velike razlike nastajajo namreč tako, da nekateri prekomerno bogatijo in drugi precej manj ali pa sploh ne. Vprašanje pa je, kaj se bo zgodilo, ko se bodo bogati utrdili v svojem razkošju in bodo vsi tisti, ki s skodelico riža v roki gledajo mimovozeče ferarije in porscheje, spoznali, da iz pomivalca posode ni več mogoče postati milijonar.

Moj cilj je, da javnost znova razpravlja o neenakosti, je v uvodnem nagovoru knjige o tistih, ki imajo, in tistih, ki nimajo, zapisal Milanović. Da javnost postavi vprašanja o upravičenosti nekaterih pretirano visokih prihodkov in o velikem prepadu, ki obstaja med revnimi in bogatimi v večini držav po svetu in še v večji meri med revnimi in bogatimi državami.

Argument, da je vsa ta vprašanja mogoče pomesti pod mizo zato, ker je neenakost lastna tržni ekonomiji in torej o njej ni kaj razpravljati, Milanović zavrača in trdi, da nemalo teh neenakosti opredeljuje politična moč, ki je v rokah teh ali onih interesov, kar kaže tudi trenutna finančna kriza. Tržna ekonomija je družbena stvaritev, poudarja Milanović, ki je nastala zato, da služi ljudem, zato so vprašanja, kako dobro to v resnici počne, legitimna v vsaki demokratični družbi.