V britanski konservativni vladi Davida Camerona so hipoma prepoznali vso globino in tehtnost te ugotovitve in na temelju te sklenili pomagati brezposelnim iztrgati se iz spirale lenosti, neiznajdljivosti in krulečih želodcev. S tem je dokazala, da bolj kot leve vlade skrbi za brezposelne, in za to ji ni bilo žal gore denarja. Znotraj ministrstva za delo in upokojevanje je ustanovila posebno direkcijo, ki naj za 700.000 evrov na leto znanstveno ugotovi, kaj brezposelni počnejo narobe v življenju, da so brez služb in revni; da pa bi vse skupaj dobro funkcioniralo, so na čelo direkcije postavili direktorja s 130.000 evri letne plače. Nekdo, ki je za to mizerijo pripravljen izpeljati zahteven projekt, mora imeti veliko genov matere Tereze.

Moštvo se je dela lotilo zagnano in odgovorno. Izdelali so poseben psihometrični test, ki temelji na ekonomistično-vedenjski teoriji in ugotovitvah gospoda Štuheca, in ga ponudili v reševanje brezposelnim na spletu z grožnjo, da bodo ob podporo za nezaposlene, če na test ne odgovorijo. Treba je priznati, da so vprašanja oziroma ugotovitve v testu vrhunec znanstvenega pristopa h kompleksnemu problemu, kot je ugotavljanje, kaj delamo narobe, da nam gre slabo. Meni osebno sta najbolj všeč naslednji dve: »V življenju nikoli ne odstopam od začrtane poti, da bi obiskal muzej,« in »Lani nisem naredil nič čudovitega!« Če anketiranec odgovori, da obe trditvi veljata zanj, potem je jasno, da za uspeh mora korenito spremeniti življenje. Mora obiskati muzej, čeprav je namenjen na borzo dela in nima denarja za vstopnino in mora narediti nekaj čudovitega, pa četudi zgolj prepeljati starko čez prometno ulico. Sam bi dal skromen prispevek k testu. Naj brezposelni anketiranci odgovorijo, ali potem, ko izvedo, da so jim zavrnili 672. prošnjo za službo, vrtajo po nosu z desnim kazalcem. Če da, naj poskušajo z levim, saj se desni pri iskanju službe očitno ne obnese.

Test in grožnja, da bodo ob podporo, če nanj ne dogovorijo, sta britanske brezposelne množice premaknila iz letargije. Množično iščejo najcenejše računalniške tečaje, da bi bili lahko kos vladni računalniški pomoči pri spreminjanju njihovega življenja, kajti znano je, da brezposelni in revni nimajo računalnikov in jih ne obvladajo. Brskajo po smetiščih, da najdejo kakšen odvržen računalnik in brž rešijo test, preden jim odvzamejo podporo. Potem ko naredijo ta najpomembnejši korak v življenju, bodo z lahkoto ugotovili isto, kar je ugotovil neki brezposelni računalniški heker; da so, ne glede na to, kako ljudje odgovorijo, nasveti vedno enaki. »Morate spremeniti odnos do okolja, morate biti bolj samozavestni, morate biti bolj aktivni...« Če napišete, da vas vse zanima, boste dobili v odgovor ugotovitev testa, da »vas vse zanima«, a takšno oceno vašega značaja boste dobili tudi, če napišete, da vas čisto nič ne zanima. Če pa bi po tej ugotovitvi najraje razbili računalnik, na katerem morajo odgovoriti na idiotizme, potem naj nemudoma obiščejo psihiatra in na volitvah obvezno volijo britanske konservativce. Z odgovarjanjem na test Britanci res ne bodo prišli do služb, a se lahko neizmerno zabavajo, kar v teh težkih časih tudi ni tako slabo.