Avtorjeva zadnja knjiga Prasketanje, v kateri je objavil svoje radijske igre, je izšla leta 2011, še letos pa bo pri založbi Pivec izšla njegova pesniška zbirka Prehod, katere rokopis smo prebirali za tole objavo. Že na prvi pogled je prišlo v avtorjevi poetiki do premene, saj je prva zbirka prinesla ritmično in vizualno razgibano poezijo, omenjene Sence in sinkope pa rimane štirivrstične kitice, sinkopirane z refrenom, medtem ko Prehod prinaša pesmi v prozi. Zbirka ima »pravilno« strukturo, saj prinaša 81 pesmi, ki tvorijo devet ciklov, katerih pesmi so notranje blago ali močneje povezane. Pogosto se eden od (mikro)motivov vsake pesmi diskretno prenese v naslednjo pesem, včasih pa v ciklu vztraja neki določen samostojen motiv (denimo sneg v zadnjem). To ni presenečenje, če se ozremo k naslovu zbirke, ki prehajanja signalizira. Na formalni ravni označuje prehajanje iz poezijo v prozo, izpovedi v pripoved, iz kratkih opažanj v daljše opisne pasaže, ponekod iz monologa v dialog. Veljajo tudi prehajanja v obratni smeri. Če pogledamo na te prehode vsebinsko, pa vidimo, da se hitro menjujejo gledišče in optika pesniškega opazovanja, širina pogleda in podrobnosti detajla, časovna dimenzija besedila ter asociacijske in naracijske tehnike.
Predvsem pa so zanimivi prehodi iz zunanjega v notranji svet človeških nosilcev dogajanja ter obratno – prehodi iz notranjega dogajanja v zunanje. Primer nenadne zožitve plana je ta v pesmi, ki jo uvede vlak, ko zapelje skozi predor, čemur sledi nenaden premik k izpostavitvi človeškega doživljanja oziroma zavesti: »Strojevodja za trenutek zapre oči. Ko jih odpre, so še vedno zaprte.« Obratno, hiter pomik stran od doživljanja subjektov, se zgodi že v naslednji pesmi, kjer pogovor med policistom in udeleženko prometne nezgode nenadoma zamenja total, pogled od zgoraj in daleč: »Čas prometne konice, najfrekventnejše mestno križišče pa popolnoma prazno.« Zanimive so tudi pesmi, kjer je brez opozorila nenadoma in nemotivirano zamenjan prvotno fokusiran subjekt oziroma objekt pesmi, naj gre za človeka, pojav ali predmet. Snov pa avtor predvsem povezuje v bodisi hiperrealistični bodisi iluzionistični ali nadrealni maniri: banalen notranji monolog se nenadoma stakne z nepovezanim podatkom, da se pločnik čisto narahlo dviga. V lekarno vstopi mrtva starka, tiskalnik tiska še po tem, ko je končal na smetišču, nevihto nenadoma preglasi orkester. Pesmi imajo močan magični značaj in tudi kadar se zdijo razumljive, transparentne, vedno znova puščajo dvom o zanesljivosti, resničnosti reprezentiranega sveta.
Kljub osnovni realistični pesniški metodi je jedro vsake od Gombačevih pesmi tisti prostor – ali raje trenutek – ko dogajanje bodisi zaide v psihologijo subjekta oziroma objekta pesmi bodisi iz nje izide. In skozi njihovo doživljanje zamaje zaupanje v prikazano. Četudi so konkretne, na trenutke veristično upodabljajoče in pripovedujoče, je njihov pravi značaj abstrakten, saj jih prepreda mreža odprtih, razvezanih, praznih in »prostih« mest (pogosto so taki konci), kamor vstopi bralec s svojim razpoloženjem ali vizijo. Prav te pesniško ključne, rodovitne »praznine« so vzrok, zakaj pesmi Prehoda tvorijo tako kompleksen, živ in »poln« svet.
