A kakor koli se je ta stavka že končala – končala se je sicer kot še en primer razrednega boja v kapitalizmu –, pa priča, da je tam, kjer imajo filmsko in televizijsko industrijo, mogoče stavkati. V Sloveniji imamo kapitalizem, nimamo pa filmske in televizijske industrije in prav tako ne scenarističnega ali režiserskega sindikata, torej scenaristi in režiserji tudi ne morejo stavkati. Podobno kot v ZDA tudi v Sloveniji obstaja združenje filmskih producentov, toda to je vse prej kot kakšna kapitalistična korporacija. Njihov edini kapital je tisti, ki ga prejmejo iz javnih sredstev, torej od države. Tako je bilo že v prejšnjem, socialističnem režimu, in tako je ostalo tudi po tranziciji v kapitalizem. Kar zadeva financiranje filmske produkcije, se torej v slovenskem filmu ni veliko spremenilo.
Za to obstajata vsaj dva razloga. Eden je tržni: slovenski kinematografski trg je enostavno premajhen, da bi lahko vzdrževal domačo produkcijo. Celo tedaj, torej do začetka 80. let, ko je za slovenske filme obstajal še jugoslovanski trg, na katerem so imeli tudi po nekaj sto tisoč gledalcev (Čapov X-25 javlja, na primer, celo nad milijon), je nekdanji Triglav film tožil, da ima s svojimi filmi izgubo (in je zato raje koproduciral z nemškimi ali italijanskimi partnerji). Drugi razlog pa je povezan s samim »ambivalentnim« statusom filma, ki je lahko tako industrija kot umetnost (po neki definiciji je film celo prav prek industrije postal umetnost). V Franciji, »rojstni deželi filma«, je filmska produkcija vse do sredine 20. stoletja spadala pod gospodarsko ministrstvo, šele po pojavu novega vala in tako imenovanega avtorskega filma pa je deloma prešla v resor kulturnega ministrstva. Francija je pač dovolj velika, da lahko film obstaja na oba načina, kot industrija, ki živi od trga, in kot umetnost, ki ima državno podporo.
V Sloveniji film nikoli ni obstajal kot industrija, ne tedaj, ko je bila v Kraljevini Jugoslaviji, in še manj tedaj, ko je bila del Socialistične federativne republike Jugoslavije. Prvi povojni celovečerni film, Na svoji zemlji, ima v podnaslovu napisano, da je »prvi slovenski umetniški film«. V Sloveniji je bil torej film spočet kot umetnost. Ki lahko obstaja le s pomočjo državne podpore. Ampak zakaj je ta podpora zelo kmalu postala problematična? Triglav film je bil zakonsko prekvalificiran v gospodarsko podjetje, kar pomeni, da se je znašel »na trgu«, kjer bi omagal, če ne bi bil ustanovljen Sklad za pospeševanje filmske proizvodnje, toda ta se ni financiral iz javnih sredstev, temveč iz obdavčenja kinematografov. Kar se je obneslo le dobro desetletje (oziroma dokler so ljudje še bolj hodili v kino kot doma gledali televizijo), nato pa je bil sredi 70. let film le sprejet v družbo »tradicionalnih« umetniških panog pod okriljem Kulturne skupnosti Slovenije. In tako je ostalo do razpada nekdanje države.
V osamosvojeni Sloveniji je kulturno ministrstvo najprej ukinilo Vibo kot producentsko podjetje in jo prekvalificiralo v »tehnično bazo« (s polnim imenom Studio Viba film). Ampak če ni več producentskega podjetja, kdo naj bi potem produciral filme? To bodo počeli neodvisni producenti. Toda ti so tako brez proizvodnih sredstev kot brez denarja. Tako ni šlo drugače, kot da se ustanovi Filmski sklad kot institut distribucije javnih sredstev »neodvisnim« producentom za realizacijo filmskih projektov. Ta model se je obdržal do danes, čeprav se je Filmski sklad medtem preimenoval v Filmski center in postal javna agencija. Ta model je poznal boljše in slabše čase, ki so bili v bistvu odvisni prav od vprašanja »javne podpore«. Slovenski film je nikoli, ne v prejšnjem ne v današnjem režimu, ni bil deležen prav veliko, vselej pa manj kot področji scenskih in glasbenih umetnosti. Toda nikoli tako malo kot danes.
Gibanje Filmska iniciativa, ki je vzniknilo iz nedavnih protestov proti spremembi ustanovnega akta FS Viba film in proti imenovanju novega direktorja Vibe, je potem na podlagi razprav v delovnih skupinah oblikovalo dokument z naslovom Smernice razvoja slovenske kinematografije. In že na prvi strani tega dokumenta je v poglavju o virih financiranja ugotovljeno, da se je znesek sredstev, ki jih je kulturno ministrstvo namenjalo filmu, v zadnjem desetletju zmanjševal, in sicer od štirih odstotkov leta 1999 na vsega 2,5 odstotka leta 2012.
Toda temu dokumentu ne gre le za to, saj se – kot so zapisali filmarji – »pomanjkanje podpore avdiovizualnemu oziroma filmskemu področju ne izkazuje le v njegovi tradicionalni finančni podhranjenosti, ampak zlasti v pomanjkanju vizije in celovite sistemske ureditve, ki bi panogi omogočala razvoj«. Dokument obravnava vse od virov financiranja, produkcijskega okolja, problematike filmskih ustvarjalcev, filmske vzgoje do digitalizacije kinematografov, skratka ponuja predlog celovite sistemske ureditve, ki je politika ni zmogla. Zato najbrž tudi pravijo, da je ta dokument »v prvi vrsti rokavica politiki«. Filmska iniciativa je sporočila, da je to »rokavico« prejšnji torek izročila ministru za kulturo. Toda ker ne more stavkati, bo lahko samo »skrbno spremljala, kako bodo naši predlogi upoštevani in koliko jih bo tudi uresničenih«.
