Kot priznava mladenka kapetanske vloge, ki ji je bila dodeljena na začetku sezone, ni pričakovala, saj je verjela, da bo ta padla na pleča katere izmed starejših in izkušenejših igralk. Kljub temu se izziva ni ustrašila, čeprav je potrebovala nekaj časa, da je spoznala naloge in dolžnosti kapetana. »Po pravici povedano, nisem verjela, da mi bo ta vloga tako pisana na kožo. Tudi soigralke me jemljejo dovolj resno. Seveda smo dobre prijateljice in veliko časa preživimo skupaj tudi izven terena, a me na igrišču poslušajo in me imajo za vodjo,« pojasni odbojkarica, ki je v letošnji sezoni za soigralko dobila tudi mlajšo sestro Sašo, s katero sta se v zadnjih mesecih močno zbližali.
»Na začetku sem bila do nje kar nekoliko zaščitniška, a ko sem uvidela, da ni nič bolj drugačna od preostalih soigralk, sem se navadila. Preden se nam je pridružila, se namreč nisva prav veliko družili, saj sem štiri leta starejša in se generacijska razlika le pozna. A starejša ko je postajala, bolj sem jo imela za sebi enakovredno. Zdaj postajava vedno boljši prijateljici in igranje v istem moštvu je močno okrepilo najin odnos,« obrazloži Planinščeva.
S koncem sezone, ki se je za odbojkarico končala s finalno zmago proti Kamničankam, v ospredje pridejo tudi načrti za prihodnost. V preteklosti je Mihela že razmišljala o odhodu v tujino in je bila ta tudi njena velika želja, vendar ji je načrte prekrižala huda poškodba hrbtenice, zaradi česar so le redki zdravniki verjeli, da bo sploh še sposobna nadaljevati športno pot. »Sredi lanske sezone so mi odkrili discus hernio. Zgodilo se je na treningu in bilo je zares boleče. Nisem mogla niti spati, kaj šele delati ali voziti avtomobil. Nekateri zdravniki so mi svetovali operacijo, vendar sem se raje odločila za rehabilitacijo,« se neprijetne izkušnje spominja svetlolaska, ki je po petih mesecih okrevanja sanirala poškodbo in se uspešno vrnila na odbojkarska igrišča.
»Da sem letos odigrala in trenirala brez zapletov, je bilo veliko presenečenje. Tudi zato o tujini trenutno ne razmišljam in si ne želim metati peska v oči, saj se lahko poškodba hitro ponovi. Če bi do tega prišlo in bi bila za povrh še daleč od družine... Za zdaj si še ne upam,« je odkrita 21-letna študentka, ki zaključuje tretji letnik fizioterapije in se v tem poklicu vidi tudi v prihodnosti.
»Za to smer sem se odločila, ker si želim ostati v stiku s športom. V študiju sem se našla in zelo uživam v njem. Prav zato so tudi moje odbojkarske ambicije nekoliko nižje, saj se zavedam, da bom po karieri še vedno v stiku z odbojko. Pravzaprav je to na neki način moj rezervni načrt.« Prav veliko prostega časa odbojkarica tako niti nima, a kot pravi, se vedno potrudi, da nekaj trenutkov nameni družini, prijateljem in fantu.
