Na Ilirijo vas očitno še vedno vežejo lepi spomini?

Ko se vrneš tja, kjer si začel športno pot, so občutki vedno lepi. Takrat smo bili mladi, na košarko smo gledali drugače. Ni predstavljala obveznosti. Ilirija ni več to, kar je bila v preteklosti. Žal je tako, da v svetu še vedno vlada recesija, morda v klubu niso bili pravi ljudje. Kljub temu ostajajo lepi in neizbrisljivi spomini.

Lepo je verjetno tudi, ko se po dolgi in naporni sezoni vrnete domov, kajneda?

To je vedno prijetno. Osem mesecev si v tujini, igraš ogromno tekem, zato je jasno, da pridejo težki časi. Takrat se pogosto spomnim na dom, družino, prijatelje. Prav zato poskušam z njimi preživeti čim več prostega časa, ki ga imam na voljo po sezoni.

Je družina stvar, ki jo najbolj pogrešate v Združenih državah Amerike?

Niti ne. Zdaj sem se že navadil. Morda je bilo težje prvo in drugo sezono. Moje življenje se zdaj odvija v Ameriki, poleg tega pa je z mano tudi partnerica Maja. Phoenix poznava izredno dobro, spoznala sva ogromno prijateljev in brez težav bi tam tudi živela. Vseeno pa je najlepše doma.

Vas je Amerika kaj spremenila?

Bi rekel, da ne, čeprav te drugačen stil življenja morda malenkostno prisili k temu. Tam je medijsko vse bolj napihnjeno. Veliko ljudi te prepozna, zato nimaš miru, ko greš denimo v restavracijo ali kam drugam. S tega vidika se mi je življenje spremenilo. Če želiva z Majo imeti kaj časa zase, ne moreva biti veliko zunaj, ker te nemudoma začnejo oblegati številni ljudje. Večino časa se tako zadržujeva doma, se bolj skrivava. Drugače pa je življenje v ZDA boljše. Posameznik ima veliko več priložnosti, da uspe.

Američani so znani po tem, da znajo uspešnega posameznika hitro povzdigniti v zvezde, po drugi strani pa ob slabših predstavah kmalu sledijo ostre kritike. To ste v prvi sezoni občutili tudi vi.

To je sestavni del športa. Nič od tega ne jemljem osebno. Vedno moraš imeti v glavi, da si v drugi državi tujec in da ljudje zato od tebe pričakujejo več kot od domačih igralcev. S kritikami sem se spopadel, mi pa zagotovo ni bilo lahko. Toda navsezadnje sem profesionalec, zato sem pridno treniral in čakal svojo priložnost.

Verjetno je za to potreben določen karakter?

Definitivno. Mentalno moraš biti pripravljen na vse, saj v tujini ni vse postlano z rožicami, še zlasti če si brez družine in ne igraš veliko, kot je bilo v mojem primeru. Če ne igraš veliko, se ti hitro zgodi, da izgubiš voljo. Toda tudi ko je najtežje, moraš dati vse od sebe. Veliko dejavnikov je, ki jih moraš sestaviti, da lahko igraš na najvišji ravni. Predvsem pa nikomur ne smeš pokazati niti kančka strahu. V ligi NBA je tako, da te bodo nasprotniki, če začutijo, da si najšibkejši člen, stalno napadali.

Pa ste ga vi kaj pokazali?

Mislim, da ga nisem. Bil pa sem negotov. Nisem vedel, v kaj se spuščam, saj sem se znašel v drugačni ligi z drugačnimi ljudmi. Tudi njihova kultura mi je bila sprva tuja. Potreboval sem nekaj časa, da sem se na to navadil. Zato sem bil bolj tih in zadržan. Poskušal sem opazovati, kaj se dogaja okoli mene, da sem se lahko prilagodil skupini, v kateri sem se znašel. Nato je bilo lažje. Pomembno pa je, da imaš od prvega trenutka do vseh spoštovanje. To hitro začutijo.

Kdo je bil najbolj pomemben pri oblikovanju vašega karakterja?

Definitivno družina, vzgoja očeta in mame. Drugače pa sem imel vedno rad izzive. Tudi če so bili težji od mojih sposobnosti, sem poskušal dokazati, da sem lahko kos nalogi. Tako je bilo že od malih nog. Enkrat mi je uspelo, drugič ne. A vedno sem poskušal. Morda je na moj karakter vplivalo tudi okolje, v katerem sem odraščal. Z vrstniki in sosedi smo pogosto igrali nogomet, tudi bejzbol. Vsi so bili izredno provokativni, veliko je bilo zbadljivk. Tudi zaradi tega imam verjetno tršo kožo.

Z izzivi ste se v karieri stalno srečevali. Veliko jih je bilo zagotovo na poti od Ilirije do lige NBA, ki ste jo prehodili v zgolj štirih letih.

Želja je bila ogromna. To je bistvo. Vedno sem želel igrati na višji ravni. Šel sem stopničko po stopničko. Na Slovanu je bil glavni izziv, da sem v igri moral bolj razmišljati in se fizično razviti. Povsod sem potreboval predvsem čas, da sem se prilagodil sistemu dela in igre. Največji preskok je bil iz Slovana v Murcio, saj je španska liga najboljša v Evropi. Tudi evroliga z Olimpijo je bila ogromen izziv, pa nato liga NBA. Izziv je bil tudi spopad z negativnimi zapisi v medijih. Nekako sem se pripravil do tega, da mi to ni zlezlo pod kožo. Kritiko sem vedno poskušal obrniti v motivacijo. Ko sem šel v NBA, so vsi pisali, da se bom hitro vrnil in da mi ne bo uspelo. Ko sem hodil spat, sem o tem vedno veliko razmišljal, kar mi je naslednji dan na treningu dalo novih moči.

Z odhodom v ligo NBA so se vam uresničile sanje. Verjetno pa je bil glavni cilj nekoč podpisati takšno pogodbo, kot ste jo lani?

V vsej karieri so se cilji spreminjali. Zadnji je bil, da si z igrami zagotovim donosno pogodbo. Tega sem uresničil, naslednji pa je, da zaigram na tekmi vseh zvezd. Marsikdo bo rekel, da bo to težko, a sam ne menim tako. Vedno si moraš postaviti visoke cilje in jim poskušati slediti. Če se to ne bo uresničilo, nič hudega, a to me žene k trdemu delu in mi daje motivacijo.

Samega sebe dojemate kot zvezdnika?

Mislim, zvezdnik... Zvezdnik si v Ameriki, ker te takega naredijo mediji in ljudje. Tam je drugačna kultura, ljudje brez sramu pristopijo k tebi. Pri nas v Sloveniji je vse bolj zadržano, kar mi je zelo všeč. Tukaj imam svoj mir. Je pa lepo, ko te imajo otroci za idola. Spomnim se, ko sem bil mlajši in je na Ilirijo prišel trenirat Rašo Nesterović. Vsi smo ga gledali kot boga.

Verjetno pa pridejo z zvezdništvom tudi druge stvari?

Recimo pritisk. Predvsem v letošnji sezoni, ko sem prevzel mesto Steva Nasha. Pogosto se je nato dogajalo, da so me novinarji želeli zvabiti v past, da bi rekel kaj slabega o kakšnemu igralcu, klubu, sodniku, ligi... To je bilo za mene nekaj novega. Predvsem sem ob tem tudi spoznaval svoje lastnosti v trenutkih, ko stvari ne potekajo najbolje. Letos smo igrali slabo, zato je bilo včasih po tekmah res težko odgovarjati na določena vprašanja. Tu moraš biti pameten in diplomatski. Drugače se lahko hitro znajdeš v težavah, saj tamkajšnji mediji stvari v sekundi napihnejo.

Kako ste se spopadli s pritiskom?

Tako, da o tem nisem razmišljal. (Smeh.) Drugače pa lahko na svoje težave odgovoriš le sam ali v košarki kot ekipa. Nihče drug nam ne bo pomagal. Dvanajst igralcev in trenerji smo tisti, ki lahko kaj naredimo.

Ste začutili, da se je po podpisu pogodbe kaj spremenilo?

Imel sem veliko več obveznosti, saj sem moral hoditi na razne dogodke. Veliko več je bilo novinarskih vprašanj, zanimanja navijačev...

Vam je to v breme?

Nikakor. Sem v tem poslu in rad igram košarko, a sem hkrati profesionalec in moram ščititi svoje ime in ugled kluba. To je sestavni del športa.

Veliko je zgodb o športnikih, ki so zaslužili ogromno, pa nato vse izgubili. Tudi vi ste zdaj v situaciji, ko imate na bančnem računu veliko denarja.

Zato imam svetovalca, ki mi plačuje račune in s katerim se dobim na dva meseca. Pogovarjava se, kaj in kako. Drugače pa se te zgodbe bolj nanašajo na Američane, predvsem temnopolte igralce. Hitro namreč radi zaidejo v težave s kockanjem, pitjem ali drogami. Ko denar vsak mesec priteka, si kupujejo drage stvari, ko pa se to po koncu kariere konča, ne najdejo poti ven. Še naprej zapravljajo, nato pa pride do tega, da zaidejo v finančne težave.

Kam vlagate denar?

Za zdaj sem ga vezal v švicarski banki.

Nikoli pa niste imeli potrebe, da bi pretirano zapravljali?

Ne. Denar pride in gre. Če bom delal pametno z njim, bom lahko vse življenje lagodno živel. To je tudi moj cilj. In seveda na koncu nekaj pustiti tudi mojim otrokom, da tudi njim olajšam stvari. Ko sem bil majhen, nismo bili niti revni niti bogati. Dobili smo vse v zmernih mejah in tako živim še naprej. Nekateri si nemudoma po podpisu pogodbe privoščijo številne avtomobile, sam pa ga v Sloveniji recimo sploh nimam. Tista dva meseca, ko sem doma, se lahko prevažam z očetovim ali maminim. Kupim tisto, kar potrebujem. V Ameriki seveda imam avto, ker ga potrebujem. Kupil sem tudi hišo in jo nato prodal. Zdaj spet razmišljam, da bi jo bilo dobro imeti.

Ne razmišljate pa samo o sebi, temveč z raznimi humanitarnimi akcijami pomagate tudi pomoči potrebnim.

V Sloveniji je to še v povojih. Lani smo s sponzorji kupili nekaj invalidnih vozičkov za igranje košarke, poslal sem nekaj dresov za dražbe, katerih izkupiček je bil namenjen za bolne otroke. So pa načrti okoli tega še veliko večji. Razmišljamo o odprtju košarkarskega kampa, kamor bi povabili otroke, ki si tega ne morejo privoščiti. To poletje bo tega manj, saj bo obveznosti okoli reprezentance ogromno, v prihodnosti pa se bom bolj posvetil tudi temu.

Humanitarnosti je veliko predvsem v ligi NBA.

Veliko je revnih ljudi, ki niso imeli toliko sreče v življenju. Vedno jim je lepo pomagati. Res je, da liga NBA teži k temu. Tudi vsak klub. V karieri v ligi NBA spleteš široko mrežo poznanstev. Spoznaš ljudi, s katerimi lahko sodeluješ in pomagaš tistim, ki to potrebujejo. Po koncu kariere je to še lažje, saj je več časa, a tudi zdaj gremo med sezono v bolnišnice ali gradimo hiše. Ni ga lepšega, ko vidiš srečnega in nasmejanega otroka, ko mu pomagaš. To je neprecenljivo.

Trenutno ste na vrhuncu igralske moči, najboljša leta so še pred vami. Ali kljub temu kdaj pomislite, kaj boste delali po karieri?

V ligi NBA imamo veliko predavanj, kako ravnati z denarjem in tudi o tem, kaj početi po koncu kariere. Osebno sem osredotočen na igranje in kariero, a sem z mislimi tudi malo v prihodnosti, saj nikoli ne veš, kaj bo prinesel jutrišnji dan. Lahko se poškoduješ in je naenkrat vsega konec. Zagotovo bom ostal v košarkarskem svetu. Zanimalo bi me delo trenerja, še bolj pa razmišljam o tem, da bi bil agent.