Zakaj pravim pohitite? Zato ker je ura pogovora in kofetkanja z njim na dražbi, ki traja samo do 14. maja. Torej, v njegovi pisarni bodo sedeli in globokoumno razpravljali o vplivu kravjih prdcev na ozonsko luknjo tisti, ki bodo pripravljeni plačati največ. Do včeraj so bili za to uro pripravljeni odšteti 180.000 dolarjev. Mislim, da boste z 200.000 dolarji med glavnimi kandidati, da se fotkate z gospodom Cookom. Če vas malce skrbi, kaj bi lahko sploh vprašali možaka, ki ima pod palcem 523 milijonov dolarjev, naj ponudim nekaj namigov. Naj vam pojasni, kako s tem denarjem shaja od prvega do prvega, kako krmari z gospodinjskimi izdatki in ali ter čemu se morajo odpovedati njegovi otročički. Vsekakor bi bilo zanimivo izvedeti od gospoda Cooka, kako je pripravil kitajske delavce v Applovih tovarnah na Kitajskem, da delajo 12 ur na dan petke in svetke za 300 evrov; ali z osebnim zgledom, morda s kolektivno uporabo ajurvede, z obljubami, da jih bo na sindikalni izlet s tovornjaki peljal gledat balzamiranega komunističnega vodjo Mao Cetunga, ali celo z zgodbami o tem, da bodo lepega dne, če bodo pridni, seveda, bogati tako kot on. Da si bodo lahko kupili Applov izdelek. Gospod Cook bo z veseljem odgovoril tudi na vprašanje, ali se mu ne zdi sprevrženo, da bo pri svojih dobrih 500 milijonih bogastva vaših 200.000 za uro pogovora z njim podaril Centru Roberta Kennedyja za človekove pravice.

Ker je gospod Cook izjemen poslovnež, mu predlagajte, potem ko bosta oba ležerno zleknjena v foteljih kramljala in se že tikala, drug posel. »Tim,« mu boste rekli, »veš kaj? Daj ti 200.000 iz svojega žepa za eno uro pogovora z izjemnim človekom, ki ti bo odprl povsem nov svet, paralelni svet temu tvojemu, za katerega sploh ne veš, da obstaja!« Prepričan sem, da ga bo intelektualca, kakršen je, ponudba zintrigirala, a bo vsekakor najprej hotel slišati, kakšna svetovna persona je to, da je njena ura vredna njegovih 200.000. Gre za mladeniča Joséja Matado z juga Afrike, točneje iz Mozambika. Ker ni več mogel gledati bede, v kateri živijo njegovi starši, bratje in sestre, ker se mu je srce trgalo ob opazovanju tega umiranja na obroke, se je odločil kreniti v svet, kjer so doma cooki, murdochi ter predsedniki londonskih in drugih bank, da tam začne človeka vredno življenje in mu morda, ko pošlje domov nekaj deset dolarjev, ostane še za Applov 900 dolarjev vreden ipod, brez katerega normalnemu človeku živeti ni. Peš je v nekaj mesecih prehodil Mozambik in pol Angole, se izognil vsem policijskim in vojaškim patruljam, divjim zverem in tolpam, v Luandi se je skrivaj vkrcal na letalo za London, v prostor za letalska kolesa, in po 12 urah letanja, na minus 60 stopinjah in praktično brez kisika, pristal na ulicah britanske metropole. Točno na svoj 26. rojstni dan. Tim Cook bo po teh nekaj osnovnih podatkih pripravljen plačati enourno srečanje z nekom, ki je tvegal življenje, da bi si kupil kruh in njegov tablični računalnik. Toda Cooku pogovora z Matado ne bo treba plačati in Matada ne bo dobil niti centa. José je sicer uresničil življenjski cilj in prispel v London, a tako, da je padel mrtev na njegove ulice, ko je boeing 777 pred pristankom odprl lopute za kolesa. To sta torej ta dva svetova. Bogatim pade v žep, tudi ko hočejo nekaj plačati, revni pa umrejo celo takrat, ko uresničijo življenjski cilj.