Dirko v francosko govorečem predelu Švice je imel Špile, kot ga kličejo kolesarji, že od prej v lepem spominu. Etapna in skupna zmaga izpred treh let je njegov največji uspeh. Vendar po uvodnem dnevu v torek ni bil prepričan, da bo lahko kaj takega ponovil. Kratko vožnjo na čas je začel le kot 49., 51 sekund za Froomom. A se je znova izkazalo, da po težkih etapah (s tremi zaporednimi uvrstitvami na četrto mesto je zablestel Luka Mezgec) pride njegov trenutek. Tu mu pomaga tudi naravno bogata kri – visoka vrednost hemoglobina, zaradi katerega je imel v preteklosti tudi veliko sitnosti. A stroga antidopinška pravila so mu v korist.
Še enkrat znova so mu bile v prid tudi vremenske razmere. Jani Brajkovič (med dirko je zbolel, končal na 23. mestu, zdravi se z antibiotiki, vprašljiv je nastop na Giru) je že pred etapo tvitnil, da je hladno in deževno vreme kot nalašč za rojaka in naj bodo pozorni nanj. Čeprav pišejo, da ima tako vreme rad, to zavrača. Pravi, da njegovo telo le bolje prenaša take razmere. »Tudi mene je v soboto zeblo v prste na nogah. Že na prvem vzponu sem slekel prevleke za čevlje, kar pa je bilo očitno prezgodaj. Anorak sem slekel šele za zaključni vzpon,« je opisal tegobe zaradi vremena, zaradi katerega so celo spremenili potek etape čez Col de la Croix, enega najtežjih vzponov v Evropi.
Tako kot na dirki Pariz–Nica (6. mesto) in Po Baskiji (4. mesto) je imel tudi na Romandiji glavne tekmece v velikokrat nepremagljivi ekipi Skyja. Če niso premagljivi, je bolje sodelovati, se je dobre taktike domislil Špilak. »Ko me je Froome na klancu ujel, sva hitro našla interes, da skupaj nadaljujeva do cilja,« je opisal potek. Froome je pač branil rumeno majico, vendar Špilaku etapne zmage v Diableretsu vseeno ni podaril. »Ta zmaga mi veliko pomeni,« je bil vesel sedme mednarodne zmage v deveti članski sezoni na najljubši dirki. Razumljivo je s takim razpoloženjem tudi zaključni ravninski kronometer v Ženevi odpeljal »kot po zraku«. Svetovni prvak Tony Martin ga je premagal le za 41, Froome pa le za sedem sekund.
Ker Špilaku tritedenske dirke kot sta bližnji Giro ali Tour ne dišijo, saj se vročini raje izogne, se bo vrnil junija na dirko Po Švici. Z menedžerjem Erženom imata kljub temu le sladke skrbi. Njegova vrednost na borzi strmo raste. Na svetovni lestvici se je po polovici dirk svetovne serije povzpel na spoštovanja vredno sedmo mesto (za Cancellaro, Saganom, Martinom, Rodriguezom, Portejem, Froomeom). In v svojih vrstah ga ne želi imeti le ruska Katjuša, ki je po polovici sezone tudi zaradi njegovih točk druga na lestvici ekip ProTeam. Slovenijo pa je z Božičem in Mezgecem dvignil na 12. mesto in odprl vse možnosti, da na septembrsko SP v Toskano potegne zgodovinsko reprezentančno kvoto kot kapetan. Nenazadnje, po »marshalekovi« metodi vrednotenja dosežkov je že tretji slovenski kolesar vseh časov.
