Življenjska pot amaterskega režiserja Alojza Stražarja je z utripom kulturnega društva Miran Jarc Škocjan in poletnega gledališča Studenec prežeta že več kot pol stoletja. Štiriinpetdeset let je, odkar je prvič stopil na odrske deske Šinkovčevega toplarja, predhodnika sodobnega poletnega gledališča Studenec, ki je za portoroškim Avditorijem in ljubljanskimi Križankami tretje največje pokrito poletno gledališče pri nas. Vsaj deset let prej pa je za pečjo domače hiše zvedavo vlekel na ušesa in poželjivo požiral načrte bratov, ki so ustanovili gledališče, ki ga Studencu danes zavidajo tudi večji odri.

»Na domači kmetiji v Škocjanu, v družini z devetimi otroki, se je vedno vse vrtelo okoli peči, saj je bil zaradi obilice dela za pogovore čas le pozimi,« brska po spominih Stražar. Spomni se, da je moral še nogomet igrati na skrivaj, poleg dela in učenja pa so lahko sodelovali le v gasilskem društvu; zato so prav v njem bratje Tone, France, Vinko, Janez in Jože v želji, da bi naredili še nekaj za svojo dušo, našli nišo in ustanovili kulturno sekcijo. »Tako rad bi sodeloval, saj vlog za dečke moje starosti ni manjkalo. A so bili bratje mnenja, da na odru ne morejo nastopati sami Stražarji. Zato so vloge otrok dajali drugim, mene pa so na oder pod kozolcem spustili šele s petnajstimi leti v vlogi starejšega možaka Vincenca v predstavi Navaden človek,« pripoveduje Stražar.

Pravi, da se je šele takrat zares zavedel, kako zelo ga privlači gledališče, priznanje drugih pa je dodalo potrditev, da zna igrati, o čemer je prej seveda tudi dvomil, prizna in našteva, da ni šlo brez treme in je sprva svoje besedilo rad prehitro zdrdral, samo da je bilo čim prej mimo...

Najtežja je bila vloga Nemca

Vloge so se vrstile, kakšnih dvajset jih je bilo. Najbolj sta se ga dotaknili vlogi kaplana Čedermaca in hlapca Jerneja, najtežje pa se je vživel v vlogo nemškega oficirja v drami Bratova kri. »Dramo je brat Stane posvetil spominu na tragične dogodke druge svetovne vojne, ko so Nemci zažgali sosedovega dečka. Na predstavi, ki smo jo potem ponavljali vsakih deset let, je bil tudi fantov oče. Jaz pa sem moral pred svojimi igrati Nemca!« se spominja nehvaležne vloge in doda, da se je nekako le izklopil in tudi to vlogo odigral, kot je treba.

Z režijo se je prvič spopadel šest let po igralskem debiju, ko je prišel iz vojske in imel za seboj tudi že dva tečaja režije. Poklicna pot pa ga je vodila v bolj ekonomske posle, saj ni želel prevzeti kmetije. Se je pa poleg službe vse bolj posvečal društvu in odru in že s prvo režijo komedije Kadar se ženski jezik ne suče dokončno zapisal režiji. »Med vajami sem ves čas opazoval grimase in geste igralcev, se jezil, ker ni posvetila luč, ni zazvonil zvonec... Tako se ne da vživeti v svojo vlogo,« se spominja in doda, da ni nikoli obžaloval svoje odločitve. Doslej je režiral, če prišteje še krajše praznične predstave, že 104 dramska dela – 105. predstava bodo letošnji Butalci, ki jih je precej po svoje priredil. Tudi številna druga dela, ki jih zajema zvečine iz domače zakladnice, je rad prirejal, nekatere priredbe je prepustil drugim, pogosto pa jih je pri tem sodelovalo več.

»Nekaterih del ne moreš spreminjati, večino pa smo vendarle aktualizirali in prenesli v naše kraje. Gledalcem je bilo všeč, da so se v njih našli,« pojasnjuje Stražar. Dodaja, da pa na odru nikoli niso prestopili mere dobrega okusa niti se na žaljiv način dotikali čustev politično bolj desno ali levo usmerjenih gledalcev. Pa tudi nepotrebna vulgarnost na njihove deske ni zašla. »Vedno sem se trudil, da so si lahko predstavo brez zadrege ogledali bodisi moja mama ali otroci in je lahko na predstavo farane s prižnice povabil tudi župnik,« izdaja enega ključev uspeha gledališča in poletnega festivala Studenec, ki ju obiskuje staro in mlado, posebej veliko tudi družin. Drugi ključ uspeha je kakovosten in pester program festivala, pravi, pa tudi spektakularnost uprizoritev, doda. »Še zlasti pritegne veliko število nastopajočih, ki na odru igrajo, prepevajo, plešejo in se kot statisti sprehajajo po odru in pod njim. Že od vsega začetka sem naše gledališče odprl za vse, ki hočejo igrati, pa ne le iz naše vasi. Če bi komu odrekel sodelovanje, bi bil prizadet,« je prepričan in doda, da je toliko igralcev, plesalcev, pevcev in statistov hkrati dar in obveza.

Ljubezni ni nikoli preveč

»Že ko izbiram delo, moram imeti v mislih praktično vse,« je jasen. »Marsikatero delo je v meni zorelo leta in sem moral z njim odlašati tako dolgo, da se je ujelo z igralci. Tudi lanski Švejk je zorel in zorel, saj sem ga hotel že zdavnaj uprizoriti, a se je pokojni Stane Maselj, ki bi bil pravšnji za to vlogo, preveč bal, da bi se ga ime prijelo tudi zunaj odra. A je tudi Konrad Pižorn lani vlogo odigral več kot mojstrsko,« pribije Stražar.

»Novo predstavo izberem takoj po koncu sezone. Prej o njej ne govorim veliko. Ko pa se odločim in razdelimo vloge, mi odleže kot dva tedna dopusta na morju. Vaditi začnemo že jeseni, saj nas čaka 50 vaj. Seveda vsem igralcem ni treba biti na vseh, edini, ki nikoli ne sme manjkati, sem jaz,« se pomenljivo nasmehne. »Z vaje še nikoli nisem odšel zares žalosten, manjše vloge pa so me marsikdaj dovolj zaskrbele, da smo jih dodelali. Tudi letošnje Butalce sem že po prvi vaji precej spremenil in dodal bolj srečen konec z iskreno ljubeznijo med razbojnikom Cefizljem in županovo hčerjo,« zadržano izda del vsebine in hudomušno doda, da ljubezni nikoli ni preveč. Tudi njihovemu gledališču, ki je po svoje prava pravcata ženitna posredovalnica in je v njem vzklilo veliko ljubezni, ne škodi. Vsaj dvajset parov se je poročilo, našteje Stražar ljubeči del društvene statistike, na katero so zelo ponosni.

»Tudi sam se posredno štejem v to statistiko, saj sem ženo Marijano spoznal, ko sem raznašal plakate. Poprosil sem jo, da dva obesi namesto mene v bližini doma in iz nje izvrtal dovolj podatkov, da sva se kmalu znova srečala,« se muza Lojze Stražar in doda, da ima srečo, saj ga žena vsa leta podpira in razume njegovo željo po razdajanju v gledališču in društvu. »Pa ji ni bilo vedno lahko, saj je bila vzgoja treh otrok precej na njenih plečih. Sam sem bil bolj organizator in taksist, ki jih je vozil z dejavnosti na dejavnost...« se spominja in doda, da je tudi otroke vpel v studenško gledališče, poklicno pa jim je težaški kulturni kruh odsvetoval. »Je bolje, da si v njem svoboden,« je prepričan in pove, da je enkrat v predstavo vključil tudi ženo. A je kmalu obžaloval, saj mu je ob 23. uri na vaji tako zares zažugala, da jih mora spustiti domov, da je ni več preizkušal. »Še bolj poceni pa sem se izmazal takrat, ko sem pozabil z vaje na kosilo pripeljati šestletnega Tadeja, ki se je zaigral pri sosedih. Bil sem celo vesel, da prihajam na kosilo skoraj točno, a sta me ženin pogled in vprašanje, kje je fant, hitro prizemljila. Nič nisem pleteničil, le po fanta, ki sploh ni vedel, da sem ga pozabil, sem se hitro vrnil,« narejeno skesano priznava Alojz Stražar.

Gledališče ostaja amatersko

Na studenških odrskih deskah se je v njegovi režiji zvrstilo že na desetine odmevnih predstav, ki presegajo raven amaterizma. A je gledališče še vedno povsem amatersko. »Imamo čudovite igralce in delavce in niti enega redno zaposlenega,« zatrdi Stražar. Kako zmorejo speljati umetniško in organizacijsko tako zahtevne projekte, pa ne zna povedati. »Z veliko razdajanja... In prijateljstvo, ki nas povezuje, tudi veliko šteje, pa zadovoljstvo obiskovalcev prav tako...« niza možne odgovore. »Samo glavni igralci dobijo poleg osebnega zadovoljstva še kilometrino in dnevnice, drugi pa vstopnice za 'svoje' in zakusko po domači predstavi,« pove Stražar.

Kako zberejo sredstva, tudi ostaja uganka, pravi le, da so navajeni varčevati in se zavedajo, da so prepuščeni predvsem lastni iznajdljivosti. A podpore občine Domžale le ne pozabi izvzeti. Vse drugo pa je nezanesljivo, čeprav si je ob razkošju gledališča, ki bi mu letos radi uredili še nov zidan oder, to težko zamisliti. Stražar doda, da računajo na evropska sredstva, in prizna, da so vsi drugi prostori gledališča v primerjavi z nekdanjimi resnično razkošni in udobni za igralce in obiskovalce.

Na vprašanje, kaj bi rad režiral, če ne bi bilo omejitev in ali v svoji bližini vsaj sluti naslednika, ki bi lahko nekoč dostojno nadaljeval njegovo delo, pa odgovarja, da bi rad kdaj režiral tudi kakšno zahtevnejše resno dramsko delo. »A obiskovalci Studenca in igralci pričakujejo sprostitev in jih ne smem razočarati, saj je življenje že tako samo dovolj resno in zahtevno,« je jasen Stražar, ki je svojega naslednika včasih v kom že zaslutil, a je vedno prišlo kaj vmes. Tudi sina, ki za to zdaj nima dovolj časa, še ni odpisal. Za konec pa doda, da je ravnal prav, ko je vztrajal, da njihovo gledališče ne hodi na gostovanja, marveč gostje prihajajo k njim. Pa še res je, saj obiskovalci že desetletja derejo v poletno gledališče, kjer jih vedno sprosti in obogati spektakularna predstava v režiji Alojza Stražarja.