Kanovim liričnim spretnostim se priklanjajo vsi, ki v hiphopu kaj veljajo. Za sabo ima sedem dolgometražnih albumov, obilico drugih izdaj in kopico sodelovanj, leta 1990 pa je kot soavtor skladbe Back on the Block (Qwest Records, 1989) prejel tudi nagrado grammy za najboljše rapersko sodelovanje. Trenutno je član zasedbe Las Supper, ki je nedavno izdala album Back to the Future, opremljen z »vintage« soul, funk, rhythm & blues in tudi rock'n'roll obrazci. Nekoč gizdalin iz geta, znan po svojem ekstravagantnem stilu oblačenja, z manirami, s katerimi mu je uspelo zapeljati tudi samo Madonno, je danes poročen moški, ki se prišteva k islamistom. Nekega aprilskega popoldneva sva kramljala prek Skypa.
Kako je v New Yorku te dni?New York se je spremenil. Prostorov, denimo kinodvoran in nakupovalnih središč, kamor smo zahajali kot mulci, ni več ali pa so jih predrugačili. Zadnjič sem srečal Biza Markieja (znan newyorški MC, op. p.) pred nekdanjim popularnim nakupovalnim središčem, kjer smo v osemdesetih letih kupovali nakit, čevlje in športne copate. Ni ga več. Porušili so ga.
Če se vrneva v osemdeseta, v čas vaših začetkov…Bili smo izjemno tekmovalni. Vsakdo si je želel biti najboljši – najboljši MC, najboljši didžej, človeški beatbox ali plesalec. Spoštovanje in odobravanje scene si lahko dobil le na podlagi dobro razvitih sposobnosti. Danes pa so v ospredju trendi in zaslužki.
Hiphop kot le še en glasbeni produkt več?Ni se povsem prodal, se je pa skomercializiral. Kar pa je v glasbi nekaj običajnega, tudi rock'n'roll in jazz sta bila na začetku uporniška. A še zmeraj obstaja veliko pravega raperskega talenta: v New Yorku, Chicagu, Los Angelesu, Londonu, Amsterdamu… Le da ta povečini ne prodre v komercialno ospredje.
Hiphop se je med drugim tudi globaliziral. Rapajo na Japonskem, v Južni Ameriki, Afriki, Rusiji… Kako slišite to produkcijo, še posebej, ko gre za vam tuje jezike? Se kdaj nasmehnete?Hiphop je kultura in način izražanja, ki se lahko preslika v kateri koli jezik in nagovori posameznike ne glede na njihovo narodnost. Lepo je, ko različne nacije negujejo njegovo bistvo…
V čem je razlika med dobrim in slabim MC-jem?V liričnih spretnostih. Dober MC zna podajati prevzemajoče rime, ki usmerijo pozornost poslušalstva na besedilo. Pri slabih po navadi komentiramo le ritem.
Mnogi slavni MC-ji so vas razglasili za enega izmed najboljših MC-jev vseh časov. Koga bi nominirali vi?Pravkar ste ga omenili.
Napišete vse svoje rime vnaprej ali jih med nastopom kdaj tudi kujete sproti?Napišem jih vnaprej. »Fristajl« zame nikoli ni bil pomemben, je le nekaj, kar počem za zabavo. Morda med raperskim dvobojem opazim kakšno lastnost nasprotnika, ki jo sproti uporabim v rimi. Kar zadeva pisanje pesmi, je moje delo slikanje čiste in lepe podobe, ne pa izpovedovanje prve stvari, ki mi pade na pamet.
Počasi se bližate petdesetim. Ali vaše občinstvo zori z vami?Na koncertih včasih povprašam publiko po starosti. Odziv tridesetletnikov in štiridesetletnikov je kar bučen. Tisti, ki so odraščali s hiphopom »zlate dobe«, želijo slišati glasbo svoje mladosti, avtorje, kot so Doug E. Fresh, MC Lyte, Whodini, Slick Rick… Današnja produkcija pa se od takratne kar precej razlikuje.
Danes so vsaj v rubriki komercialne produkcije hiphopa aktualni obrazci, izposojeni iz popularne elektronske glasbe…Dokler so ti obrazci kvalitetni, me ne motijo. Na začetku, v sedemdesetih letih, so MC-ji rimali čez komade, kot sta Rocket in the Pocket Cerroneja in Trans-Europe Express skupine Kraftwerk. Pravzaprav ni nekega izvornega glasbenega žanra, za katerega bi lahko rekli, da je pristni hiphop. Na začetku smo uporabljali nalomljene vzorce s soul, rock, jazz, rhythm & blues, disko in tudi techno plošč.
In bolj podrobno: kakšen je odnos med hiphopom in rhythm & bluesom?Sovpadanje med hiphopom in rhythm & bluesom je tu že od samega začetka. Avtorji, kot so The Cold Crush Brothers in The Fantastic Five, ti pravi pionirji hiphop scene, so med svojimi nastopi tudi peli, čeprav so bili včasih nekoliko brez pevskega posluha.
Delali ste z Jay-Z-jem, ko je bil le mlad fant z ulice…To je odličen MC, vedno je bil.
In s Quincyjem Jonesom. Takrat ste prejeli nagrado grammy.Neverjetno. To je bil prelomni trenutek. Počutil sem se, kot da mi je končno uspelo, kot da sem napravil nekaj res velikega. Jones je zelo ustvarjalen, zmožen izjemne globine pri katerem koli projektu, kar je bilo zame zelo poučno.
Znani ste tudi po svojem elegantnemu stilu oblačenja. Menda ste bili ključna oseba pri uveljavitvi stereotipnega hiphoperskega nakita, denimo štiriprstnih prstanov?To je bila ena izmed trapastih stvari, ki smo jih počeli s svojim denarjem. Bil sem le preprost devetnajstletni fant iz geta, ki je nekaj malega zaslužil, kupoval nakit in se pri tem strašansko zabaval. Enako počno mladci danes. Kot štiriinštiridesetletni moški razumem, da bi lahko svoje prihranke investiral v kaj bolj produktivnega. Danes nosim samo poročni prstan in uro, ki sem jo prejel kot darilo.
Kaj potrebuje mlad MC, da lahko uspe? Ni vse na posamezniku. Tukaj je tudi odgovornost klubov, promotorjev, medijev…Vi predstavljate medije, dajte jim, kar potrebujejo (smeh). Najpomembneje je, da glasbenik najde samega sebe. Mora biti izviren, le tako je lahko občinstvo uglašeno z njim. Ne sme slediti trendom, kajti ko bodo ti iz mode, bo s tem tudi konec njegove kariere.