Za tujino zmanjkalo srca in poguma

Jože Mešl je v svetovni gimnastiki pustil velik pečat. Leta 1999 ga je Mednarodna gimnastična organizacija (FIG) izbrala za enega desetih strokovnjakov za izjemen prispevek k razvoju svetovne gimnastike. S svojo inovativnostjo je poskrbel za tri izjemne prvine v gimnastičnem svetu. Prvini kolman in pegan na drogu ter pegan na bradlji. Je tudi prejemnik številnih slovenskih odlikovanj. Leta 2005 je prejel Bloudkovo nagrado za izjemen prispevek k slovenskemu športu. V svoji vitrini pa ima tudi nagrado Marjana Rožanca in številna druga priznanja, ki mu krasijo stene v Škriljah.

Tedaj smo imeli na ljubljanski gimnastični zvezi sistem, da smo imeli center za perspektivne telovadce. Vanj smo pripeljali telovadce, ki so bili nadpovprečno dobri v svoji kategoriji. Čeprav v Trnovem niso bili pogoji za delo najboljši, so bili boljši kot v manjših centrih. V primerjavi s študijsko telovadnico smo imeli nekoliko boljše pogoje za parterno stezo in preskok. Druga štiri orodja so sicer stala, a nismo imeli pogojev za jamo. Tedaj smo med vsemi ljubljanskimi telovadci izvajali testiranja, nad katerimi sem bdel jaz. Želel sem osebno videti znanje telovadcev in jih oceniti s svojimi očmi. Po teh testih je Aljaž izstopal. Je imel pa precej smole, saj si je pri 13 letih zlomil nogo. Natančneje 4. aprila leta 1987 (da ne bi bili objavljeni napačni podatki, je šel Jože Mešl po svojo dokumentacijo, v kateri ima vse zapiske, op. p.), tako da je bil odsoten vse do 23. novembra istega leta. Že naslednje leto pa je znova osvajal prva mesta na vseh tekmovanjih po državi. Še vedno imam shranjene denimo rezultate testiranj, ko je bil Mitja Petkovšek star deset let. Bil je nadpovprečen. Ko smo se tedaj na zvezi pogovarjali, sem dejal, da če bo kdo uspel, bo to Mitja.

Tedaj sem imel toliko tekmovalcev, da sem imel po skupinah razdeljena štiri orodja. V vsaki so bili po trije fantje, v eni celo štirje. Lahko rečem, da je bil na treningih oster tempo vadbe. Če si želel, da je šel telovadec skozi vsa orodja, je imel na razpolago 35 do 40 minut na orodje. Tedaj se je tekmovalo v dvanajsteroboju obveznih in poljubnih vaj. Če pogledam nazaj, si sploh ne predstavljam, kako bi organiziral trening, da bi današnja generacija otrok izpeljala takšen program. Treba je bilo ustvariti delovno disciplino. Ko poslušam fante, pravijo, da so se tedaj bali priti v Trnovo. Kasneje so se na sistem treninga navadili.

Vedno sem se zavedal, da če otroku v mladosti nekaj vzameš, mu moraš na drugačen način vrniti. Zato smo imeli veliko izletov in poletne počitnice pod formulacijo priprav, na katerih so bili sicer zjutraj lažji treningi v naravi, kasneje pa so bili prosti. Fantje se zato za nazaj najraje spominjajo prav teh trenutkov.

Še vedno se sprašujem, če je bilo prav, da sem na račun tega, da sem številne telovadce predčasno uvrstil v višjo kategorijo, preprečil njihove dobre uvrstitve v svojih kategorijah. Namesto da bi zmagovali v svoji konkurenci, so se uvrščali v sredino med starejšimi. Ko sem uvrstil Aljaža v člansko kategorijo, je začel z mesti okrog 15. Vsi prehodi v starejše kategorije so bili narejeni dve do tri leta prej, kot bi bili sicer po letih. To je bil zame pogoj napredka. V Aljaževih mlajših letih je bilo veliko tekmovanj, na katerih tako on kot denimo Lojze Kolman ali Dejan Ločnikar niso bili v svojih kategorijah nikoli trofejni. Veliko trenerjev drži svojega tekmovalca do zadnjega trenutka med vrstniki, nekateri pri letih celo goljufajo. Na to vprašanje, ali sem ravnal prav, še vedno ne najdem odgovora.

Nikoli. Po sezoni sem vsakomur povedal, kdo bo naslednje leto tekmoval v kateri kategoriji. Vedno sem se odločil sam. Tudi pri Milanu Kunčiču, ki je bil moj prvi tekmovalec in je po zlati generaciji leta 1974 ostal sam. Nato se je kmalu pridružil Lojze Kolman.

Ne. V nobenem slučaju. Izhajal je iz okolja, v katerem so bili pogoji za trening, kakršni so pač bili. Kot trener sem se ves čas zavedal, da je treba občasno zamenjati sredino, kjer se je lažje česa naučiti. Nikoli se nisem skrival za neznanjem, če nekaj nisem znal. Vedno sem se želel izpopolnjevati. Tako smo z ljubljanskim pobratenim mestom Tbilisijem večkrat šli na priprave v Leselidze blizu Sočija ob Črnem morju. Tam je bil eden olimpijskih centrov za gimnastiko bivše Sovjetske zveze. Ko sem študiral na fakulteti za šport, ki je nisem zaključil, sem se odločil za tuji jezik izbrati ruščino. Tedaj je bilo zelo malo gimnastične literature, če pa je bila, je bila v ruskem jeziku. V Leselidzah sem se veliko naučil o trenažnem procesu. Kasneje smo dobro sodelovali z Italijani v Milanu in Rimu. Tam so me radi sprejeli tudi zato, ker je bilo moje znanje že takšno, da so se lahko od mene veliko naučili.

Ponudbe sem imel. A toliko poguma, da bi se preselil, nisem imel nikoli. Najbližje odhodu v tujino sem bil, ko je Lojze Kolman zaključeval srednjo šolo. Tedaj sva bila blizu selitve v Kanado, kjer bi Lojze študiral, jaz pa bi bil trener. Imel sem tudi ponudbo iz Milana, kjer so si me želeli tako močno, da so mi na koncu ponudili delo le kot trenerju droga. A se tudi za to ponudbo nisem odločil.

Nikoli. Ko se na nekaj navežeš, težko zapustiš okolje. Imel sem veliko bazo tekmovalcev, ki jih nisem imel srca zapustiti.

Veliko sem slišal očitkov na svoj račun in še vedno kdaj kakšnega. Denimo takšnega, da ne znam narediti normalnega seskoka z droga. Naj gredo kritiki delat v moje okolje in naj naučijo telovadca, kako se pri seskoku z droga izvaja dvojna stegnjena salta. Za takšen seskok je treba imeti jamo. Ta se začne od doskoka navzdol. V Trnovem pa imamo mehke blazine od doskoka navzgor. V začetni fazi vadbe je zato dvojna stegnjena salta skoraj nemogoča, saj bi se prej ali slej kakšen skok končal na tilniku. Ker je tehnika pri trojni skrčeni salti drugačna, jo je bilo v naših pogojih lažje trenirati, čeprav je šlo za precej bolj tvegan seskok.

Aljaž je veliko tekem izgubil na račun seskoka. Zgodaj sva se kmalu začela zavedati, da je trojna skrčena salta zelo težka izbira seskoka. Problem je bil tudi v Aljaževi prilagoditvi na dvorane. Aljaž je v Trnovem v majhni telovadnici natančno vedel za vse štiri stene, kje so, kje se nahaja v vsakem trenutku izvedbe. V velikih dvoranah po svetu pa se je izgubil. V njih ni bilo stropa in sten, zato je skakal v prazen prostor. V enem obdobju sem imel tudi idejo, da bi Aljaž na drogu izvajal element kovač. Največji krivec, da tega ni nikoli izvajal, pa sem sam. Ta element sva vadila v Milanu. V veliki dvorani me je v nekem času nekaj zmotilo. Namesto da bi mu porinil blazino, ker je prišel preblizu droga, kar bi moral storiti, sem razmišljal o drugih stvareh, Aljaž pa je posledično doživel močan udarec. Tedaj je odločno rekel, da se tega ne gre več in se tudi ni šel.

Ko telovadec na določenem orodju izstopa z izvedbo nekega elementa, se porajajo ideje, da bi določeni element nadgradili. Aljaž je tako izvedel pegana na bradlji zato, ker je z lahkoto delal obrate na eni lestvini. Nekateri telovadci imajo na eni lestvini težave že pri obratu za 180 stopinj, Aljaž pa se je lahko obrnil trikrat. Imel je izjemno ravnotežje, zato sva prvino diamidov na eno lestvino nagradila v pegana. Pri peganu na drogu se je Aljaž učil prvino gaylord. A je vedno prišel previsoko nad drog, zato sem prišel do ideje, da naj se še obrne za 180 stopinj, za kar ima dovolj časa. Prava izvedba pegana in kolmana je zelo težka. Če sta izvedeni pravilno, omogočata povezavo v naslednje elemente, če nista, pa so povezave skoraj nemogoče.

Vsak trener lahko fantazira, kaj bi se dalo narediti. Toda prvi pogoj je, da imaš pravega telovadca. Ko sem denimo spremljal Belorusa Ivana Ivankova, kako izjemno izvaja kovača, sem imel veliko idej, kako bi ga lahko nadgradil. A ga ni nikoli. Zelo pomembno je tudi zaupanje telovadca v trenerja. Če tega ni, je težko delati. Takšen je bil denimo pri nama z Aljažem primer v Milanu.

Niti ne. Vedno sem se zavzemal za stališče, da naj tako uspešen tekmovalec, kot je Pegan, konča tekmovalno športno pot ob pravem času. Predvsem pa, da se ne udeležuje tekem, na katerih izgublja prigaran ugled. Odločitev sem povsem prepustil Aljažu. Problem starejših tekmovalcev v gimnastiki je fizična pripravljenost, ki je pogoj za odličen trening. Če ne zmoreš na treningu izvesti en del vaje, nato drugega, ju povezati ter vajo narediti vsaj dvakrat, nastane problem. Potem na silo nekaj zakrpaš, kar ni dobro, predvsem pa takšen način ne prinaša uspehov. Kot trener lahko rečem, da sem se na svoji poti znašel v nesrečnih ciklusih. Milana Kunčiča sem denimo treniral prekmalu na svoji poti, Lojze Kolman je končal športno pot prezgodaj, saj je izvajal sestavo, ki je bila konkurenčna najboljšim na svetu. Nedavno evropsko prvenstvo pa je pokazalo, da bi bil Aljaž s svojo sestavo še vedno zelo konkurenčen v boju za vrh.

Res je bilo veliko sprememb. Največja je bila gotovo prehod iz dvanajsteroboja poljubnih in obveznih vaj v mnogoboj z zgolj poljubnimi vajami. Vedno sem se najbolj ukvarjal z dejstvom, kako izpeljati trening, da bo šel razvoj telovadca v pravilni smeri naprej. Trenutno se je gimnastični razvoj malce ustavil. Pri ženskah je že dalj časa opazno, da pri izvedbah ni več perfekcije, kot je bila dolga leta. Podobno se zdaj dogaja v moški gimnastiki. Ni več čistih izvedb. Zdajšnji pravilnik favorizira težavnost, precej manj izvedbo. Končna ocena se v redkih primerih razlikuje od izhodiščne ocene za manj kot točko.

Temu povsem ne morem oporekati. Najbolj boleča pri meni je bila vedno neprepoznavnost telovadca iz določenega okolja. Slovenski telovadec se je moral nekoč precej bolj truditi, da je na jugu dobil zasluženo oceno, ki je bila na drugi strani mnogim podarjena. Ker so nekoč Milana Kunčiča za dve stotinki točke neupravičeno postavili na drugo mesto, se v Makedonijo nisem vrnil štiri leta. Tedaj je zmagal Đorđe Mutić iz Subotice z oceno 55,57, Kunčič pa je prejel 55,55 točke, čeprav tedaj sploh še ni bilo ocenjevanja na stotinke.