Ponedeljek, 22. april:Podjetništvo in taborniki

Takrat na začetku se je govorilo o razvijajočem podjetniškem sektorju na podoben način kot sedaj o socialnem podjetništvu. Na začetku biti podjetnik ni bila žaljivka. Bili smo sicer bolj eksotičen pojav, ki so nas veliki – družbena, državna podjetja, jemali bolj za zabavo in nas spustili v svoje kroge, ker nas niso imeli za omembe vredno konkurenco. Mi pa smo bili kot gobe in se učili. Velika podjetja so bila samozadostna, dogovorna ekonomija je bila še standard in edino »privatniki« smo si bili velika opora med seboj.

Ne vem točno, kdaj smo bili porinjeni v tretjerazredništvo, kdaj smo se morali začeti zagovarjati zaradi grehov drugih, zaradi domišljije tistih, ki so iskali bližnjice...//... Ob zaključku dneva še izredno zanimiv večer v zanimivi izbrani družbi na še bolj simpatični lokaciji v organizaciji zavoda Viva v projektu Reinovator. Večerja z namenom pod okriljem Studia Moderne. Videti ekipo Akademyje S v akciji je neprecenljivo. In današnja jasna in glasna izjava? Gospodarstvo je družbeno odgovorno. In podjetništvo ne potrebuje pridevnikov, ampak jasen samostalnik.

Torek, 23. april: Sodelovanje

Odklopiti tok misli po energetsko tako polnem večeru je za mene vedno težja naloga. Med udeleženci na večerji smo se, ne da bi na to vplivali, našli že povezani v dobrem namenu. Tako sem se prvič srečala z generalno direktorico Bisnode Slovenija Mario Anselmi in to ravno na dan, ko smo v skupni akciji 3D&3R povezali 12 novih podjetij.

Naša 3R iniciativa, ki združuje podjetja in ustanove pri zbiranju papirja za izdelavo celulozne izolacije, skrbi za organizacijo 3D akcije. Inovativna sinergija, ki bo pomagala še Anini zvezdici, Belemu obroču in Zvezi prijateljev mladine pri njihovem poslanstvu.

V teh časih je težko odpirati nova delovna mesta. Težko je zagotavljati delo že obstoječim ekipam. Če so to delovna mesta, ki so rezervirana in organizirana tako, da jih lahko opravljalo tisti, ki imajo določene omejitve, pa je za to potrebno še nekaj več adrenalina. Sedaj moramo samo še zbrati tone časopisnega papirja, da bomo imeli kaj mleti v novi tovarni v Komendi. Vsi, ki držimo v rokah časopisni papir ali kateri drugi celulozno bogati papirni izdelek, smo povabljeni, da ga ne vržemo v koš za odpadni papir. Odložimo ga v koš za papir, tako bo prišel do ponovne uporabe čist, brez primesi umazanije in vlage. Potrebne so torej spremembe navad v družbi.

Sreda, 24. april: Premagani vzorci

Prijetno je poslušati, ko se razbija in tolče ob obnovi katrce v garaži. Ko se delajo taki in drugačni izdelki iz odpadkov in se ekipa širi v zadružno iniciativo D.O.T – design, object, trash, v kateri so dijaki in študentje, ki opravljajo prakso, mi pa smo medtem podelili že prvo štipendijo. In me moji prav nič ne potrebujejo. Razen za finance. Potujoči oskrbovalec pisarn je projekt, ki ga uspešno izvajamo že tretje leto. Ravno danes sem dobila poročilo rezultatov re-make-a naše conske obrambe oskrbe s pisarniškim potrošnim materialom v prvih treh mesecih letošnjega leta in evo – pravočasnost se splača – poleg dostavnega dne smo naše stranke naučili tudi, do kdaj naj naročijo, da bodo stroški oskrbe nižji. In še to, da se popusti seštevajo in da je dostava brezplačna ne glede na vrednost.

Ujeli smo vse želene parametre naše zelene oskrbe. Tako smo obdržali svojo dostavo in delamo še za druge, ki so ugotovili, da je en dostavni dan na teden lahko čisto dovolj, če seveda znaš planirati. Brez planiranja pa tako ni nič.

Četrtek, 25. april: Nova poklicna pot

Jasno in glasno povem, da si želim dokončno iti na novo poklicno pot. Ves čas rinem v nekaj novega. Vleče me ergonomija – veda o zdravju na delovnem mestu. Vleče me delo na preventivi. Vleče me poslovna analitika, ki bi imela v središču človeka in bi to prineslo podjetju odličnost. Ravno zaradi tega sem šla danes na pot v deželo odličnih podjetij. Na popoldanskem druženju pod naslovom »Dolenjska, zgled za Slovenijo« sem bila v družbi predstavnikov podjetij, ki vsi stopajo sistematično po poti odličnosti in neprestanih izboljšav.

Nekaj časa je že minilo, odkar tudi v našem podjetju spoštujemo in posnemamo nasvete najboljših, ki so ustvarili model odličnosti. Že takrat pred letom 1998, ko so se začeli pilotni projekti, smo si mi zadali cilj, da bo to naše vodilo. Prepričana sem, da je to pomembno vplivalo na kulturo podjetja. Takrat je bil namreč narejen korak naprej in nekaterim je postalo jasno, kaj pomeni kakovost za našo konkurenčnost, produktivnost in življenjski standard.

Žal – tega naša država ni povzela. Ker pa so to povzele cele regije, kot je Dolenjska, mogoče ni tako nemogoče, da bi res povzeli kot cela država. Utopično? Jaz upam, da ne. Mi bomo šli po tej poti – tukaj mislim našo celotno razvojno socialno zadrugo eTRI – ekologija, ergonomija in etična ekonomija. Želimo biti med odličnimi. Torej želimo biti prvo registrirano odlično socialno podjetje. Pa tekmujmo... nas bo kdo prehitel?

Petek, 26. april: Zavihajmo rokave

Lani tik pred novim letom smo sprejeli ponudbo, da so pri nas opravili raziskavo o intuitivnem vodenju. S tem smo s skupinskim delom v ožji ekipi naredili dober korak naprej. Letos nadaljujemo v smeri vseživljenjske razvojne kariere vsakega od nas iz ekipe, ki ta hip šteje nekaj čez 30 argonavtov. Tako lahko rečemo, da smo vsak dan pripravljeni na nove priložnosti.

To niso samo kar tako nametane besede. Vemo, da se dogajajo grozne stvari. Podjetja čez noč zapirajo vrata. Ogromno ljudi je brez zaposlitve. Vsak dan je treba biti pripravljen na kakšno presenečenje. Večinoma so to slaba presenečenja. Ja, tudi mi smo doživeli nekaj res slabih. In upam, da koga kje krepko peče vest. Dobesedno čez noč smo izgubili delo, ki smo ga gradili leta in leta; se za njega ne samo izobraževali ampak žrtvovali in kot prvi razvili model dela, ki ga je nekdo za nami enostavno kopiral. Nekdo se ne zaveda, da je Jazon preživel že 24 let in mnogim, ki so nas kdaj zaradi požrešnosti peljali žejne čez vodo, ne gre dobro.

Sobota, 27. april: Spoštovanje in zemlja

Čeprav sem prava Lenka in imam lenobo vgrajeno v ime, vem, da je pridelava hrane tisto, kar te edino lahko reši pred lakoto. In tukaj to vzemimo kar dobesedno. Sedaj, ko v družbi spremljam preporod glede odnosa do zemlje in semen in še česa, se kar malo nasmiham. Kako smo kot narod zapravili določena leta!? Kako izgubljena je moja generacija!?

Generacija naših staršev ima kljub vsemu dosti več za pokazati. Kljub temu, da je bil drug družbeni red, so gradili in ne uničevali.

Kaj je tisto, kar nas najbolj uničuje. Uničuje nas nespoštovanje do dela. Nespoštovanje do prednikov, do zgodovine, do rezultatov dela. Mnogi so si vzeli napačen meter. Dobro je, da se obdelava zemlje sedaj popularizira. Nekaj je osveščanje, drugo pa gospodarska panoga. Samooskrba naše države s hrano bo uspešna samo, če bomo imeli to kot gospodarsko panogo. Preživeli bomo samo, če bomo delali in se med seboj spoštovali.

Nedelja, 28. april: Davki in delo za skupnost

Najbolj zanimivo je, da smo se v družbi spravili v kaste glede vrednosti dela. Prav zanimiv bi bil cenik storitev in drugega blaga namesto v evrih v kilogramih na primer krompirja, paradižnika in preko tega v še bolj otipljivo mersko enoto. Mislim, da je tukaj res potreben nov pristop. Kako lahko nekdo pričakuje, da je 5 evrov bruto ura dovolj za katero koli delo?

Ob branju o davčni batini podarjam mojo današnjo podjetniško idejo vladi, ki je čisto praktično uresničljiva. Najlažje bi bilo, če bi lahko državljani in podjetja dodatne davke oddelali v javni upravi in v mestni upravi oziroma v skupnosti. Vlada pa bi s tem zmanjšala porabo v javni blagajni vsaj na tistih področjih, kjer ni potrebno specializirano strokovno znanje. S tem bi prihranili denar za obresti, ki jih bomo morali plačati za izposojen denar.

Tak način delitve dela imajo v Švici ves čas. Mi iz gospodarstva bi z veseljem šolali ljudi za politiko. Krog bi bil sklenjen. Bili bi eno. Tako pa smo v dveh skupinah. Prehod med tema dvema svetovoma skoraj ni več mogoč. Čisto praktično bi bilo, če bi naše podjetje lahko dobrih 2.000,00 evrov na letnem nivoju za plačilo mestnega zemljišča za naših 360 m² v drugi kleti v Zupančičevi jami na Železni cesti odslužilo z delom, na primer s čiščenjem mestnih podhodov.