Staša Salačanin je član zveze borcev že od leta 1992 in se sestankov udeležuje le redko, zanimivo pa pri štiridesetih ni najmlajši član. Kot pravi, je bila 2. svetovna vojna definitivno najbolj epski moment v zgodovini, ne samo slovenski, ampak zgodovini vseh jugoslovanskih oziroma balkanskih narodov, kljub temu pa te vojne danes ni treba romantizirati in gre v resnici za grozno stvar. Kot pravi, dedek ni rad pripovedoval o tem. Ko so prišle politične spremembe in se je začelo omalovaževanje ter diskreditacija NOB, je bil kdaj zelo jezen in je znal kako krepko na ta račun povedati. Kar se tega tiče, je več slišal večinoma od drugih ali prebral.
Ena najbolj priljubljenih njegovih knjig je Ukana, ki je po njegovem najlepša epopeja NOB na Slovenskem in tam je izvedel kar nekaj stvari o dedku, ki jih prej ni vedel. Kdaj mu je o tem pripovedovala tudi babica, ki je bila prav tako partizanka, vendar ne ravno v prvih bojnih linijah. Salačanin je sicer o tej temi prebral vse, kar mu je prišlo v roke.
»Takrat smo bili izpostavljeni fizičnemu uničenju in če se zadeve ne bi lotili na tak način, nas danes ne bi bilo«
Konec osemdesetih, začetek devetdesetih, ko se je začela revizija zgodovine, in so, kot pravi, v šoli začeli učiti nekakšno zgodovino s potvorjenimi dejstvi, ga je začelo zanimati, ali je bilo vse to res. Ravno v tistem času, ko se je začel razpad Jugoslavije, je nekaj časa živel tudi v ZDA, zato ga je tudi zanimalo, kako oni vidijo dogajanje med drugo svetovno vojno in kako pišejo o tem. Kot pove, so bili partizani za njih »dobri fantje«. Sicer jih je motilo, da so bili komunisti, ampak to je tudi edina dlaka v jajcu, ki so jo našli. Torej, da je bilo partizansko gibanje pod vodstvom komunistične partije. Pri tem pa je šlo bolj za nekakšen ideološki spopad tistega časa, saj so vse ostalo dojeli, kot da se člani antifašistične koalicije borijo proti okupatorju, in za razliko od ostalih evropskih uporniških gibanj, ki jih je bilo vseh skupaj za eno ulico v Ljubljani, smo mi imeli celotno armado. »To je nekaj, na kar smo lahko vsi jugoslovanski narodi ponosni, saj se je tukaj ustvarila nekakšna oaza, ki jo fašisti niso mogli obvladovati. Takrat smo bili dobesedno izpostavljeni fizičnemu uničenju in če se zadeve ne bi lotili na tak način, nas danes ne bi bilo ali pa bi bili le zgodovinski opazovalci, ki ne bi soustvarjali zgodovine. To se mi zdi pomembno,« poudarja.
V upanju, da je bila to zadnja vojna, ki se je zgodila na tem prostoru in da ne bo treba več takih praznikov
Kot pravi, se mu zdi prav, da dan boja proti okupatorju še vedno ostaja državni praznik, saj se s tem ohranja spomin na upor proti okupatorju, na upor proti vsaki obliki imperializma. Temu prazniku lahko damo tudi neke druge konotacije v luči sedanje situacije. »Zelo sem žalosten, ko vidim, da so v drugih jugoslovanskih državah na te praznike pozabili, oziroma niso več državni prazniki. Še več, tudi pri nas prihaja do izenačevanja domačih izdajalcev z borci proti okupatorju. To je absurdno. Upam, da bo praznik ostal še mnoga leta, čeprav se zavedam dejstva, da je 27. april 1941 že zelo oddaljen. Resnično upam, da je to zadnja vojna, ki se je zgodila na tem prostoru in da ne bo treba več takih praznikov,« pravi Salačanin.
Vseslovenska ljudska vstaja na današnji dan je dobra marketinška poteza
Dejstvo, da so si vstajniki za 5. vseslovensko ljudsko vstajo izbrali ravno današnji dan, se mu zdi dobra marketinška poteza, sta pa ti dve stvari med sabo zagotovo povezani. Pravi, da ima ta praznik danes lahko tudi neko drugačno konotacijo. Takrat je šlo za boj proti okupatorju, danes gre za boj proti kapitalu. »Mislim, da je imel upor naših prednikov proti okupatorju v sebi tudi neko socialno konotacijo, torej željo po korenitih družbenopolitičnih spremembah, za ponovno in bolj pravično distribucijo družbenih dobrin. Mislim, da danes živimo v času, ko smo spet prišli na točko, kjer je to spet nujno. Živimo v družbi, ki je iz dneva v dan bolj razslojena. Spet smo na točki, kjer se moramo za svoje dobro upreti tej pošasti neoliberalizma, ki nas poriva na obrobje, ki nam jemlje pravice, ki so si jih naši predniki izborili. Ta praznik posredno vsebuje te vrednote.«
Salačanin se sicer vstaj udeležuje in se je bo tudi danes. Tako bo, kot pravi, s svojo prisotnostjo obeležil praznik kot tak in dal podporo zahtevam po družbenopolitičnih spremembah. Boji pa se, da so vstaje v tem trenutku že nekoliko izvodenele in je bil ključni moment lani novembra in decembra.
Da se nam ravno toliko da preživimo, ampak ne preveč, da smo vseeno prestrašeni
»Napetosti so se nekoliko umirile in energija, ki se je v tistem trenutku akumulirala v družbi, je izpuhtela. Stvar je postala preveč ohlapna,« še dodaja. Pravi, da smo prišli do točke, ko se nam da ravno toliko da preživimo, torej sto, dvesto evrov nad socialno podporo, ampak ne preveč, da smo vseeno prestrašeni in da se bojimo za svojo eksistenco. »To so nekakšne »mokre sanje« neoliberalcev in čikaške šole,« dodaja. Zaradi strahu molčimo in se ne izpostavljamo. Po njegovem mnenju bi morali bolj konkretno izraziti svoje nezadovoljstvo in stopnjevati akcijo, dokler ne bi dosegli tistega, proti čemur se borimo.
Tudi skupina Zaklonišče prepeva je, skozi razne nastope in intervjuje, vedno poudarjala privrženost oziroma pozitivno noto, ki jo nosi NOB, in potemtakem tudi Zveza borcev kot neka organizacija, ki ohranja spomin na vrednote antifašizma. Te vrednote pa so aktualne tudi v sedanjem času.
Skupina je sicer na 4. vseslovenski ljudski vstaji premierno predstavila pesem z naslovom »Samo da prodže ova demokratija«, in tako dala svoj otipljivi prispevek k celotni situaciji.
