Težave Slovenije so resne, toda še vedno obvladljive. Presežek na tekočem računu plačilne bilance v višini 2,5 odstotka BDP v letu 2012 (4,4 odstotka BDP v letu 2013) kaže na konkurenčnost slovenskega gospodarstva. Tudi stroški dela se gibljejo počasneje po začetku krize kot v evrskem območju, kar izboljšuje relativno konkurenčnost. Ta se je zmanjšala predvsem zaradi implementacije davčne reforme (2006) in Virantove plačne reforme (2008). Relativno majhen javni dolg ob sicer skrb zbujajoči dinamiki, sorazmerno nizka stopnja brezposelnosti, pospešeno razdolževanje zasebnega sektorja v tujini ter nizka zadolženost prebivalstva kažejo solidno sliko Slovenije. Po omenjenih kazalcih smo v mnogo boljšem položaju kot mnoge druge evropske države. Toda zakaj smo potem postali nova medijska zvezda?

Največje težave imamo zaradi slabih posojil, zadolženih podjetij in padajoče gospodarske aktivnosti. Slednje dodatno poglablja težave bank, saj ne kreditirajo gospodarstva in krog je tako sklenjen. Toda ključni problem Slovenije je prevelika pasivnost države pri sanaciji bančnega sistema in prezadolženega gospodarstva. Vse skupaj dopolnjujejo politično arbitriranje o lastniški strukturi podjetij in pretekle referendumske peripetije. Tudi prepad med percepcijo finančnih trgov in realnostjo je v veliki meri nastal prav zaradi neodgovornih in slabo premišljenih izjav politikov. Te preprosto vzbujajo nezaupanje na finančnih trgih. Kako bi kot potencialni finančni investitor iz tujine razumeli izjavo bivšega ministra za finance, da je trojka za Slovenijo pripravljena? Kaj bi si mislili o izjavi bivšega premierja, da pokojninska reforma leta 2011 ni potrebna ali da je Slovenija tik pred bankrotom? Kakšno sporočilo pošilja v finančni svet premierka s svojimi slabo domišljenimi nastopi v tujih medijih?

Težave so zato v osnovi predvsem politične. In mnogo manj ekonomske. Sedanje politične elite preprosto niso dorasle svojemu poslanstvu. Pomanjkanje kompetentnosti se kaže predvsem skozi nesposobnost oblikovanja širšega družbenega soglasja na domači ravni ter pomanjkljivi prepričljivosti na mednarodni. Zaradi slednjega imamo danes sodne odločbe, ki zahtevajo povrnitev neizplačanih plačnih nesorazmerij, povrnitev razlike do polnega regresa in odpravo selektivnega zniževanja pokojnin po Zujfu. Rezultati Zujfa so izničeni, proračunski primanjkljaj pa bo temu primerno ustrezno višji. Toda dobili smo dodatno demoraliziran javni sektor in novo recesijo. Povsem drugače je predhodna vlada izpeljala reformo delovnopravne zakonodaje in pokojninsko reformo. Zaradi visoke podpore med socialnimi partnerji je bila parlamentarna podpora obema zakonoma zgodovinsko visoka. Slednje je v določeni meri pomirilo tudi nepredvidljive finančne trge.

Zdi se, da sedanja vlada nekoliko bolje razume pomen iskanja soglasja med socialnimi partnerji. Mnogo bolj nespretna je v svoji komunikaciji s finančnim svetom. Slednje je, ob upoštevanju ciprske krize in šlamastičnem odzivu drugorazrednih evropskih politikov tipa Jeroen Dijsselbloem, pripomoglo k višjim pribitkom na slovenske obveznice. Sloveniji pada kredibilnost ne samo zaradi lastne pasivnosti, ampak tudi zaradi neučinkovitih institucionalnih ukrepov na evropski ravni. EU vse bolj deluje v korist kapitala in vse manj v korist svojih prebivalcev. Politika varčevanja v Grčiji in Španiji spominja na politiko požgane zemlje. Pri varčevalnih ukrepih vztrajajo predvsem Nemci. Toda prav njim so zavezniki po drugi svetovni vojni odpisali večino dolgov in ponudili pomoč v obliki Marshallovega plana. Nemški gospodarski čudež v osnovi temelji na odpisu dolgov in neposredni ameriški pomoči. Zgodovinska ironija je, da so danes prav Nemci tako močno nenaklonjeni večji pomoči prizadetim državam. Nedvomno so zgodovinske okoliščine po drugi svetovni vojni do neke mere neprimerljive z današnjimi. Toda obstajala je ideja o solidarnosti, pa čeprav predvsem zaradi lastnih interesov. Te v Evropi danes preprosto ni na meniju. Nemci tako že tretjič v zadnjih 100 letih dokazujejo, da niso dorasli dominantni vlogi, ki bi jo želijo imeti v Evropi. Bodisi v vojni ali v miru. Ponedeljkova izjava predsednika evropske komisije Barrosa, da je varčevanje doseglo svoje meje, in nepreizkušen program ECB za premoščanje težav v primeru razhajanja med makroekonomskimi kazalci in subjektivno zaznavo držav s strani finančnih trgov vzbujata določeno upanje. Vse bolj se zdi, da bi morale periferne države oblikovati skupno pobudo in družno nastopiti proti sedanji politiki reševanja finančnih kriz. Nasprotja med obema kluboma bodo namreč določila prihodnost Evrope. Morebitna slovenska pobuda bi zahtevala mnogo večjo zunanjepolitično ambicioznost in angažiranost naših politikov.

Danes nedvomno potrebujemo načrt za sanacijo bank in prezadolženega gospodarstva. Toda to ne bo dovolj. Potrebujemo bolj kompetentne politične elite, ki bodo sposobne učinkoviteje voditi spremembe v družbi. Nobena vladna pobuda v osnovi ne more biti uspešna, dokler njeni nosilci ne bodo dosegli širšega družbenega soglasja. Država z visoko stopnjo soglasja uživa neprimerno višjo stopnjo legitimnosti sprememb ekonomskih politik. Kar vzbuja zaupanje tudi v tujini. Krizni čas lahko pripomore k večjemu poenotenju izhodišč v Sloveniji. Vse skupaj mora vlada nadgraditi skozi bistveno boljšo komunikacijsko strategijo na finančnih trgih ter s pogumnejšimi pobudami v okviru skupine perifernih evropskih držav.