V ta novi miselni tok je odločno zakorakal tudi Britanec Jim McCormick in se med svojimi sorojaki že pred tremi leti proslavil kot lučonoša nove idejnosti in podjetnosti. Ugotovil je, da so vojne žal najhujši del splošne krize, v vojnah pa ljudje potrebujejo naprave, ki rešujejo življenje, najsvetejše in najdragocenejše, kar ima človek. Vse svoje poslovno in tehnično znanje je usmeril v en sam projekt. Izdelati cenovno dosegljivo, a kljub temu učinkovito napravo za odkrivanje eksplozivnih sredstev na daljavo. Založil je celo nekaj tisoč evrov lastnih sredstev, ne da bi imel zagotovila, da bo podvig uspel, in po mukotrpnem delu, ob velikem samoodpovedovanju in poslovnem tveganju, je svetu ponudil izjemno aparaturo, ki bi so jo okoli vratu moral obesiti vsak vojak. Sofisticirana naprava z veliko žičkami, lučkami, anteno, vezjem, ekrančkom in še čim, ki je tudi bipala, piskala in zvonkljala, je fascinirala generale predvsem v Iraku in Afganistanu.

Resda je stala 12.000 evrov in je bila zasnovana na 20 evrov vredni elektroniki, ampak kdo gleda ceno, ko gre za obvarovanje človeških življenj. McCormickova mašinca je namreč, tako je pisalo v navodilih za uporabo, detektirala eksploziv nekaj deset metrov daleč, pa naj je bil globoko pod zemljo, pod asfaltom, za svinčeno ali jekleno oplato, v pastirski torbici, v betonski zgradbi, v samokolnici ali pripasan okoli telesa. Še na britanskem obrambnem ministrstvu so bili navdušeni in so vsem toplo svetovali, naj opremijo svoje vojščake z ADE-101. Posel je stekel, naročila so letela kot ponorela, McCormick pa je dokazal, da se s pogumom in trudom da premostiti vse krizne prepade. Zaslužil je 60 milijonov evrov, zaslužila je tudi država, saj je McCormick pošteno plačal davke.

Seveda so se oglašali nevoščljivci, verjetno tisti, ki krize ne razumejo kot priložnost, in ministrstvu pisali anonimke, da je Jimova naprava za odkrivanje eksploziva učinkovita prav toliko kot opekač. Ministrstvo se je postavilo na stran odločnih in inovativnih ter financiralo tudi McCormickovo udeležbo na simpoziju pod naslovom Kako prodajati Organizaciji združenih narodov. Najboljše je treba podpreti.

Potem pa je Jim končal na sodišču, kot se rado zgodi petelinom, ki prezgodaj kikirikajo. Zlobneži in nevoščljivci niso odnehali in so uporabili vso energijo, da očrnijo uspešnega poslovneža, namesto da bi se sami domislili česa pametnega in prodajnega. Na sodni farsi se je sicer izkazalo, da ADE-101 ne bi odkril niti jedrske bombe, tudi če bi vojaku, opremljenemu s to napravo, padla na glavo; da je ta sofisticirana naprava v resnici nekoliko predelan detektor za iskanje izgubljenih žogic za golf in da je superobčutljiva antena na njej toliko učinkovita kot navaden žebelj, ki ga zabijete v kilogramsko konzervo fižola, saj v resnici ni bila povezana z ničimer, in da je v primerjavi s pospeševalnikom delcev v Cernu McCormickov detektor eksplozivnih sredstev navadna mikrovalovka. McCormicka so zaradi prevare obsodili na 10 let ječe, država ga noče poznati več. Toda ne pozabimo, tudi Kopernika so sežgali na grmadi, a svobodni duh je neuničljiv. Zdaj nekateri domnevajo, da je bil McCormick najboljši mladostni prijatelj bratov Del Boya in Rodneyja, saj veste, Trotterjevih dveh, tistih iz Samo bedaki in konji (Only Fools and Horses). Njuna družba Trotters Independent Trades je očitno še danes neusahljivi vir svobodnega poslovnega duha, ki nas bo rešil.