Pred leti se je Starck lotil tudi oblikovanja hiš in ob tem projektu so se njegove poti prekrižale s Slovenijo, s slovenskim izdelovalcem lesenih hiš, podjetjem Riko. Starck je tako že drugi pomembni francoski oblikovalec, ki je v slovenski industriji prepoznal kakovost, pred leti je namreč z Gorenjem začel sodelovati njegov kolega Ito Ora.
Prototip se predstavi
Oblikovalca smo te dni srečali v slikoviti vasici Montfort-l'Amaury, kakšnih petdeset kilometrov južno od Pariza, kjer je kralj Robert I. že davnega leta 996 zgradil grad, vas pa je bila, kot je povedal Starck, od časov Ludvika XIV. svojevrsten pariški Saint-Tropez, »najlepša pokrajina v okolici Pariza«. Danes je tipičen primer lepih predelov francoskega podeželja, kjer si premožni Francozi stare hiše preurejajo v vikende.
Preden smo Philippa Starcka zagledali pred njegovo kamnito hišo, smo ga pravzaprav zaslišali: rjovel je, kot bi bili kakšnih pet tisoč let prej, ko je bilo treba najbližjega soseda, oddaljenega sto lučajev, priklicati z gromko močjo glasilk. In res, klical je soseda, menda znanega francoskega glasbenika, ki naj bi šel z nami na bližnji grič, kjer je zgrajen prototip nove hiše, a je muzikant očitno spal in izklopil tudi telefon. Kasneje jo je sicer prisopihal za nami, a ostal od slovenske kulturno-novinarske skupnosti žalostno neopažen – kdo zunaj Francije pozna enega samega (še živečega) francoskega glasbenika?
Starckovo zvezdniško klovnovstvo je lahko simpatično ali ne, a to, kar počne, je seveda daleč od heca, resen biznis. Hiša P.A.T.H. (njeno fotografiranje so nam prepovedali) stoji na prelepem gozdnatem griču, ki se je ta dan bleščal v vijoličastih podleskih. Starck je grič kupil, da bi nanj postavil svoj novi arhitekturni dosežek, hišo P.A.T.H., ki bo dokončana čez dva tedna. Pot od ideje do uresničitve je bila seveda zavita: »Že nekaj časa sem se ukvarjal z vprašanjem demokratične in ekološke arhitekture, saj je očitno, da ljudje vse življenje garajo, da bi odplačali posojila za svoje domove, ki so zelo dragi, a slabe kakovosti. Rešitev za te težave sem iskal vse svoje življenje ('all my wife, pardon, all my life, all my wife too, I had tree of them,' je pojasnil v komični francoski angleščini). Na koncu sem jo našel v industrijski gradnji. Ustanovil sem torej podjetje, ki bi kupcu zagotavljalo hiše najvišje kakovosti z vrhunsko tehnologijo in ekološkimi rešitvami za pravo ceno za vsakogar. A sem seveda potreboval pravega gradbenega partnerja in tako smo dve leti smo prečesavali gradbena podjetja po vsem svetu, dokler nismo naleteli na slovenski Riko, ki je najbolj ustrezal mojim zahtevam; zato sem se odločil zanj.«
Tako se je začel francosko-slovenski projekt, o katerem je direktor Rika Janez Škrabec povedal, da odgovarja na vsa sodobna vprašanja samooskrbe, trajnostnega razvoja, ekoloških zahtev, modernega dizajna; zanj pa je seveda pomembno, da bo ta nova proizvodnja prinesla tudi nova delovna mesta.
Vidite, da nič ne vidite
»Zelo sem ponosen nanjo, je pravi evropski projekt, francoski del je kreativni, slovenska sta kreativni inženiring in serijskost izdelave. Pred leti sem bil v Sloveniji in sem začutil, da bi Slovenija lahko bila prihodnost. Danes se to potrjuje: vi ste prihodnost,« je spet nekoliko zaneslo gospoda Starcka, medtem ko smo se lahko mi le kislo nasmihali. Nato pa je nadaljeval: »Še nedolgo tega je bilo tako, da ste bili v primeru, da ste se odločili za ekološko hišo, prisiljeni kupiti pravcato grdobijo: arhitektom je bilo zelo veliko do tega, da bi pokazali njeno ekološkost, grdi solarni paneli so bili povsod, najprej si zagledal panele… In sem se vprašal: zakaj bi morala biti ekološka hiša kazen za tiste, ki jih skrbi okolje? Ustvariti moramo torej drugo generacijo okolju prijazne tehnologije, ki pa bo nevidna. In tako lahko vidite, da nič ne vidite. Ne vidite strehe, ki je pokrita s sončnimi kolektorji, ker je ravna, njen rob pa je podaljšan in preraščen z bršljanom, tako da se vam niti ne sanja, kaj je zgoraj; vidite le dva mlinčka na veter. Izolacija je prvovrstna in ob vseh teh steklenih stenah ni uhajanja toplote. Ta hiša bo proizvedla več energije, kot je bo porabila, kar je bilo zame izjemno pomembno.«
Starck je nedavno v ZDA obiskal Jeremyja Rifkina, avtorja teorije o tretji energetski revoluciji, ki je pred leti obiskal tudi Slovenijo in politikom položil na srce, naj državno energetsko strategijo naslonijo na naše neverjetne možnosti obnovljivih virov – mi pa smo začeli graditi najdražjo in najbolj umazano TEŠ6.
»Rifkin je prepričan, da se bo v prihodnosti energetska oskrba iz vertikalne, ki je svet obvladovala doslej, spremenila v horizontalno, organsko mrežo. Govoril mi je celo o brezžičnem prenosu energije, ki ga nisem povsem dobro razumel, a naj bi bil kmalu tehnološko mogoč. Ta naša hiša je vsekakor prototip te tretje revolucije,« je prepričan dizajner, »je solarna rastlina, neke vrste nanonuklearna tovarna, če hočete, in lahko proizvede energijo za vso vas. V estetskem smislu je zelo diskretna, popolnoma transparentna, to nikakor ni dizajnerska arhitektura, ki naj bi pokazala talent slavnega arhitekta Philippa Starcka, ampak je prepuščeno lastniku, da se ne le igra z barvami, ampak tudi z razporeditvijo prostorov in vsemi dodatki. Osnovni načrt je zelo preprost, zanj pa je izdelanih 32 inačic. Zamenjate lahko tip strešnega roba, lahko si omislite manjše ali večje število sob, prestavite kuhinjo, kamor hočete, saj je to resda tehnološka hiša, a je tudi hiša svobode. Edini stil, ki ga priznava, je svobodna izbira tega, kar resnično želite. V tej bom stanoval sam, s svojo družino, imam pet otrok, preselili se bomo čez dva meseca in bomo nekakšni poskusni zajčki, testirali jo bomo in nenehno izboljševali.«
Pred hišo sta tudi bazen in zaslomba pred vetrom, saj zna tukaj zelo močno pihati; nekoč je stal na tem griču mlin na veter in mlinčka, ki ju je edina videti na strehi, sta gotovo nekakšen hommage preteklosti. Hommage prihodnosti projekta pa je bil že tudi podpis prve nakupne pogodbe: hišo je kupil gospod indijskega porekla, direktor Deutsche Bank v Moskvi.
