V Sloveniji sta se ljudstvo in oblast na ta način začela pogovarjati leta 1989. Bilo je resno in hkrati zabavno, saj se je na Komenskega ulici v Ljubljani, kjer je bil sedež režimske SZDL (Socialistična zveza delovnega ljudstva), pod patronatom njenega šefa in partijca Jožeta Smoleta sestajala tako imenovana Alternativna koordinacija. Predstavniki nastajajočih strank in političnega establišmenta so razpravljali o demokratizaciji družbe, kar pa je v resnici pomenilo pogovor o tem, kako odpraviti enostrankarski sistem. Istočasno je enaka diskusija potekala v republiški skupščini, le da je bila zamaskirana v strog pravniški jezik. Tam so v velikem salonu, v istem prostoru, v katerem se je pred časom predsednik parlamenta Janko Veber sestal s predstavniki vstajniških skupin, debatirali o amandmajih k republiški ustavi. Za dolgo mizo so sedeli člani ustavne komisije, torej skupščinski delegati in partijci, ob strani je sedel, poslušal in komentiral »tretji stan«, pravnik Matevž Krivic pa je pošiljal plonk listke njegovemu predstavniku za omizjem, delegatu Tonetu Peršaku. In zgodil se je čudež, ki v kontekstu družbenih in političnih razmer to sploh ni bil: ustavni amandmaji, ki so jih sprejeli, so v republiško ustavno pravo vpeljali za tisti čas revolucionarne pojme: suverenost slovenskega naroda, politični pluralizem, demokracija, enakopravnost vseh oblik lastnine, pravica do svobodnega političnega združevanja itd. Zagotovili so ustavnopravno podlago za svobodne volitve, ki so sledile aprila 1990.

Zaradi te izkušnje se zdi stališče dela vstajniških skupin, ki danes sodelovanju na okrogli mizi z oblastjo nasprotujejo zato, ker je oblast nelegitimna, nerazumno in kratkovidno. V bistvu je takšno stališče slabo za vse. O tem, da je politični razred res izgubil legitimiteto in da so zato potrebne nove volitve, po pol leta trajajočem izražanju nezadovoljstva na ulicah ni treba dvomiti. Toda same nove volitve ne bodo spremenile ničesar, če se prej ne bo spremenil tudi institucionalni okvir, ki bo državljane prepričal, da imajo stvarno moč odločanja, izvoljenim pa s tem omogočil, da si zagotovijo reprezentativnost. Še več, v razmerah, ki jih označuje popolno nezaupanje ljudi v politični sistem, zaradi česar je mogoče pričakovati nizko volilno udeležbo, so volitve lahko tudi manipulacija: več od tega, da bo ena spridena garnitura na oblasti zamenjala drugo, ni mogoče pričakovati, a to še ne pomeni, da bodo njeni nasledniki kaj bolj legitimni od sedanjih poslancev ali vlade. V Grčiji, Španiji ali na Portugalskem navkljub volitvam niso, v Italiji pa ugotavljajo, da so jih ravno volitve v nespremenjenem institucionalnem okviru ohromile. Prezrta ostaja Avstrija, kjer navkljub »rajskim« ekonomskim razmeram (če stanje avstrijske ekonomije primerjamo z evropskim povprečjem) poteka široka državljanska pobuda za spremembo volilnega sistema, zahteve pobudnikov pa se berejo, kot bi jih ti prepisali od kritikov slovenskega volilnega sistema.

Volilni sistem je le ena od trenutno hudo perečih in ravno zato od politike anatemiziranih točk, ki bi jih morala civilna družba potisniti na dnevni red zbranih za okroglo mizo. Predvidene ustavne spremembe, tiste, ki se nanašajo na novo regulacijo referenduma in vpis zlatega fiskalnega pravila v ustavo, po svojem pomenu prav nič ne zaostajajo za pomenom ustavnih amandmajev iz leta 1989, saj gre za vprašanja perspektiv neposredne demokracije v Sloveniji in oblasti (slovenskega) ljudstva. V resnici so to vprašanja, ki terjajo odločitev celotne družbe o tem, kam gre in kaj hoče. Ker želijo v kratkem o njih odločiti le nelegitimne politične strukture, je o njih – in po morebitni potrditvi v parlamentu – treba dokončno odločiti na ustavnem referendumu. Po 170. členu ustave se ta razpiše, če ga zahteva najmanj trideset poslancev. Najmanj trideset poslancev ima torej v dani situaciji enkratno priložnost, da za legitimnost svoje institucije (in strank, ki jim pripadajo) naredijo več kot katerekoli volitve. Presenetljivo je, da te zahteve nihče od vstajnikov še ni artikuliral. A jo tudi težko, če ne greš v center realne politične moči, torej na vlado, in z njo stisneš njeno predsednico.