Formalno Srbija Kosova seveda ni priznala, saj bi, če bi to storila diplomatsko oziroma de iure, morala sprejeti uradno politično odločitev. Glede priznanja de facto, pri katerem država denimo s podpisom sporazumov, z državnim obiskom ali kako drugače izrazi priznavanje, ni mogoče reči, da je Srbija to storila, pravi poznavalec kosovske problematike Stefan Lehne z nevladnega inštituta Carnegie Endowment, nekdanji avstrijski in evropski diplomat, ki se je ukvarjal tudi z Zahodnim Balkanom. »Ne bi rekel, da gre za de facto priznanje. Gre bolj za pot k normalizaciji odnosov, ki še vedno niso normalni, za odpravljanje problemov na terenu,« ocenjuje in dodaja, da za vprašanje končnega statusa Kosova sploh še ni nastopil primeren čas.

Skupnost občin, policija, sodstvo …

Sporazum v petnajstih točkah se dotika skoraj izključno statusa Srbov na Kosovu. Prvih šest točk določa ustanovitev in delovanje zveze/skupnosti občin z večinsko srbskim prebivalstvom in precej široko avtonomijo. To bo neke vrste vmesna struktura med državno in občinsko ravnjo, čemur se je Priština doslej upirala zaradi bojazni, da bi na tleh Kosova nastala nekakšna nova republika srbska. Točke sedem, osem in devet govorijo o policiji. Med drugim določajo, da bodo imele štiri občine na severu z večinskim srbskim prebivalstvom svojega regionalnega policijskega poveljnika, ki bo kosovski Srb. Obenem pa policijo na severu Kosova jasno umeščajo v državno policijo, saj izrecno pravijo, da na Kosovu obstaja ena sama, kosovska policija. Kar pomeni, da bo imel srbski poveljnik svoje šefe v Prištini. Deseta in enajsta točka govorita o sodstvu in enako določata, da bodo sodne oblasti na severu Kosova umeščene in bodo delovale znotraj sodnega sistema Kosova. Pri tem pa določata, da bo prizivno sodišče v Prištini ustanovilo poseben sodniški svet, v katerem bo večina sodnikov kosovskih Srbov in ki bo pristojen za vse kosovske občine z večinskim srbskim prebivalstvom (torej ne le za štiri na severu). Dvanajsta točka govori o izvedbi lokalnih volitev v severnih občinah, trinajsta o pospešitvi pogovorov o energetiki in telefoniji. Razvpita štirinajsta točka govori o tem, da nobena stran ne bo ovirala napredka druge na evropski poti niti ne bo k temu spodbujala koga drugega. Petnajsta točka pa določa ustanovitev odbora za izvajanje sporazuma ob pomoči EU.

Oblast Prištine

Zagotovila, da kosovskih varnostnih sil ne bo v srbske občine, ni v sporazumu in ga je Dačić po lastnih besedah dobil ločeno od Nata in šefice evropske diplomacije Catherine Ashton. Očitno je, da bi bilo takšno zagotovilo za Prištino v sporazumu nesprejemljivo. Beograd pa je uspešno nasprotoval delu osnutka, kjer je pisalo, da Srbija ne sme blokirati Kosova pri včlanjevanju v OZN.

Sporazum torej očitno ugotavlja oblast Prištine, in to tudi v občinah z večinskim srbskim prebivalstvom, ter tako posledično pristaja na ukinitev paralelnih institucij kosovskih Srbov, ki jih je Beograd doslej podpiral, kar ga je deloma oviralo na poti k EU. Prav ob to se je posebej obregnila pravoslavna cerkev, ki je v izjavi zapisala: »Ni se mogoče znebiti vtisa, da predstavlja (sporazum) popoln umik srbskih institucij z ozemlja njene južne province in da vzpostavlja omejeno avtonomijo srbske skupnosti severno od reke Ibar v Kosovski Mitrovici v okviru Thaçijevega establišmenta, kar pomeni posredno in tiho, toda praktično priznanje sistema državne oblasti v Kosovu in Metohiji, ki je neodvisen od vladnih struktur Srbije.«

»V Srbiji je že dolgo prisotna ideja, da bomo priznali Kosovo, vendar se bomo delali, da ga nismo priznali.« Tako je na vprašanje iz občinstva odvrnil Kusturica. V njegovi razlagi je mogoče najti zrno resnice. Čeprav Beograd glede Kosova ima besedo zaradi manjšine, pravoslavne cerkve, meje, gospodarskih in drugih dejavnikov in ga Priština pod prisilo EU sprejema za pogajalskega sogovornika, je vzvode upravljanja tam izgubil. Direktor srbskega nevladnega Centra za svobodne volitve in demokracijo (CESID) Marko Blagojević na vprašanje, kako vidi sporazum v luči trditev, da gre za priznanje Kosova, odgovarja, da »to ni de facto priznanje, potrjuje pa dejstvo, da Srbija na Kosovu nima oblasti od leta 1999«. Vendar to ne pomeni, da uradno ali de facto priznava Kosovo kot samostojno državo. Njegovo vztrajanje, da ga ne bo, se morda lahko zdi brezplodno. Toda ko je Thaçi po sklenitvi sporazuma v Bruslju razglašal, da je Srbija z njim priznala Kosovo, je namenoma pozabil na bistvo, namreč, da morajo besede o priznanju, če naj veljajo, priti iz ust oblasti v Beogradu, ne v Prištini.

Beograd ima s tem drugačne načrte. Dačić je v teh dneh posebej izpostavil, da je doseženi sporazum del tehničnega dialoga, medtem ko je vprašanje končnega statusa Kosova povsem ločeno od tega sporazuma, ter dodal, da ima vlada glede tega izdelan načrt. Temu je bil namenjen njegov obisk v Moskvi pred podpisom sporazuma. Kot je dejal za srbsko državno televizijo, »smo v Rusiji govorili o strateški podpori Rusije končnemu statusu Kosova, o tej najpomembnejši točki pa v Bruslju še nismo spregovorili niti besede... Jasno je, da končne rešitve ne more biti brez Združenih narodov, to je naš edini adut... Sami ne moremo blokirati poti Kosova v OZN, lahko pa jo s pomočjo naših prijateljev Rusije in Kitajske.« O članstvu v OZN namreč glasuje generalna skupščina na predlog varnostnega sveta, v katerem imata omenjeni državi pravico veta. Kakšen naj bi bil ta končni status po zamislih Beograda, še ni znano. Stališče Prištine pa je kristalno jasno.