Najvišjo skupno oceno je dobil izolski MC Medicor, zatem pa so si sledili Kirurški Sanatorij Rožna dolina, Bolnišnica Golnik, Bolnišnica Sežana, Diagnostični center Bled, SB Ptuj in SB Jesenice. Na repu so bili Bolnišnica Topolšica, SB Novo mesto, SB Nova Gorica, Inštitut za rehabilitacijo in UKC Ljubljana. Poleg zadovoljstva z zdravljenjem so bolniki med drugim ocenjevali še odnos zdravnikov in medicinskih sester, sprejem, bolnišnično okolje... Bolniki so bolnišnicam v splošnem sicer prisodili visoke ocene, v poprečju 90,4 (najvišja vrednost je bila 100). Najbolj so bili zadovoljni z medicinskimi sestrami in zdravljenjem, najmanj pa s sprejemom v bolnišnico. Omenjena anketa je bila sicer že od začetka deležna kritik, da ne daje povsem verodostojne slike. Ustanove, kjer zdravijo več težjih bolnikov, na primer Inštitut za rehabilitacijo, se na takšnih lestvicah znajdejo pri dnu, pa če delajo še tako dobro, so opozarjali kritiki.

Na ministrstvu za zdravje se zavedajo, da je sedanja oblika ankete, ki jo pacienti izpolnjujejo med zdravljenjem v bolnišnici, »preživeta«. V prihodnje jo nameravajo zastaviti drugače; med drugim želijo onemogočiti izbiranje pacientov za anketo tako, da rezultati bolnišnici čim bolj ustrezajo. Ena od možnosti je presečni izbor pacientov pri zdravstveni blagajni, pacienti pa bi anketo zatem prejeli na dom. Dodali bodo tudi nove kazalce zadovoljstva, na primer vprašanje, ali je zdravnik pacientu podal razumljivo razlago in ali mu je dal možnost za dodatna vprašanja. Bolnišnice so rezultate anket sicer prejele marca, pripraviti pa so morale poročilo z načrtom izboljšave. Na ministrstvu za zdravje so doslej v roku prejeli dve takšni poročili – poslala sta ga UKC Maribor in jeseniška bolnišnica.

Slednja je bila prva med slovenskimi bolnišnicami, ki je pridobila mednarodno akreditacijo (izbrali so DNV-Niaho), tudi sicer pa je v zdravstvu znana po sistematičnem ukvarjanju s kakovostjo, ki se ni začelo šele z bližanjem padca meja za paciente. »V jeseniški bolnišnici so se s kakovostjo resno ukvarjali že pred mojim prihodom leta 2003. Pot do akreditacije ni stvar enega, ampak petih ali sedmih let trdega dela. Še bistveno težje pa je akreditacijo obdržati, saj moraš dokazati napredek v primerjavi z letom poprej. Sistem te sili, da nadzoruješ samega sebe in da prepoznavaš tudi svoje napake,« pove direktor jeseniške bolnišnice Igor Horvat. Ob tem svari pred »preskakovanjem stopnic« v želji po čim hitrejši akreditaciji. Morda je bolje, da jo bolnišnice dobijo kakšno leto pozneje, kot pa da pridejo pomanjkljivosti za njimi.

Po Horvatovi oceni pa so uporabni tudi kazalniki ministrstva za zdravje. Večji problem je po njegovem v tem trenutku prešibko informiranje pacienta in pomanjkljivo zapisovanje podatkov o postopkih zdravljenja ali urah, ko so kaj naredili. »Tega še nimajo vsi čisto urejenega – tudi pri nas ne. Naš namen ni, da imamo na steni papir o akreditaciji in da se hvalimo, ampak da se stalno izboljšujemo,« je odkrit Horvat.

Bolnike pa o zadovoljstvu pogosto povprašajo tudi mimo anket, je pripomnil. V sedemdeset let stvari stavbi se, ko bi hoteli kaj izboljšati, sicer pogosto srečajo s prostorskimi omejitvami, zato pa sistematično izboljšujejo organizacijo dela. »Paciente smo začeli klicati pred sprejemom v bolnišnico, tako da imajo ob prihodu s seboj vse potrebno, na primer vse rezultate dotedanjih preiskav. Poskrbeti moramo tudi, da je ob njihovem prihodu postelja prazna in jim ni treba čakati. Delo vseh zaposlenih mora biti ob tem koordinirano, da ni nepotrebnih zastojev – spoštovanje pacientovega časa je zelo pomembno. Pacient mora videti, da gredo stvari v pravo smer. Ideal je težko doseči. Največji premiki so na začetku, potem pa je izboljševanje vse težje.«

NINA KNAVS