Ruska letala antonov, ki lahko prepeljejo tudi do 640 ton tovora in veljajo za največja na svetu, na burkinofaško letališče dostavljajo orožje. Predvsem lahko orožje, za katerega je bilo na srečanju generalne skupščine OZN v New Yorku spomladi letos rečeno, da »najbolj uničuje ravno Afriko«. Akademik, gospodarstvenik in politični analitik Gary K. Busch pravi, da je Afrika eno zadnjih območij, kjer se vojne bojujejo z lahkim orožjem. »Treba je biti previden glede linearnega prikazovanja trgovine z orožjem v Afriki, češ da gre za enosmeren pretok orožja iz industrializiranega sveta na globalni jug v zameno za afriška naravna bogastva,« je zapisal v enem izmed svojih prispevkov. Na omenjenem srečanju je generalni skupščini po večletnih pogajanjih končno uspelo potrditi prvo mednarodno pogodbo o regulaciji trgovine oziroma transferjev konvencionalnega orožja.
Ilegalni transporti
Prodaja orožja v Afriki je po koncu hladne vojne postala zelo kompleksna in hkrati manj pregledna. Če je v preteklosti veljalo, da je transfer orožja potekal med državo izvoznico in uvoznico, imamo danes opravka z lokalnimi preprodajalci, ki dostavljajo orožje različnim ciljnim kupcem. Ker je lahko orožje cenovno dostopno afriškemu kupcu, iz uvodoma opisanega primera (ilegalnega) transporta zaokroži v mreži, ki se imenuje »mravljiščno trgovanje«: majhne količine orožja distribuirajo, pogosto ilegalno, preko tisočev lokalnih trgovcev. Preprodajalci orožja, ki jih je kenijski novinar Kassim Mohamed intervjuval v Keniji in Somaliji, so v njegovem prispevku opisani kot »navadni možje«, ki kalašnikovke (AK-47) – ta med civilnim afriškim prebivalstvom povzroča največ škode – prodajajo na ilegalnem trgu.
Pobuda za podpis mednarodne pogodbe o regulaciji trgovine oziroma transferjev konvencionalnega orožja, v katero je poleg težkega orožja po novem vključeno tudi lahko orožje, je bila podana tudi zaradi pomanjkanja vladavine prava v trgovini z orožjem. Standardi, ki regulirajo dobrine, kot so banane in elektronika, so bili do sedaj strožji od standardov za trgovino z orožjem. Že bežen pregled statistik pokaže, zakaj je temu tako. Po raziskavah organizacije Oxfam International večino svetovnega konvencionalnega orožja izvozijo Združene države (30 odstotkov, podatki veljajo za obdobje od 2007 do 2012), sledijo Rusija s 26 odstotki, Nemčija s 7 odstotki, Francija s 6 in Velika Britanija s 4 odstotki. Podatki, ki jih objavlja Mednarodni mirovni inštitut v Stockholmu, razkrivajo, da so med letoma 2007 in 2012 države, ki se nahajajo na vrhu izvozne lestvice, izvozile za skoraj 105 milijard ameriških dolarjev orožja.
Afriški kontinent je od leta 1990 plačal najvišjo (človeško) ceno za trgovino z orožjem, v kateri se letno obrne približno 70 milijard ameriških dolarjev, predstavlja pa tudi 40 odstotkov vse svetovne korupcije. Raziskava Oxfama, Mednarodne akcijske mreže za lahko orožje in fundacije Safer World je pokazala, da je cena oboroženih spopadov v Afriki – vojaške izgube, zdravstveni stroški, izgubljeni davki in nižja produktivnost – na letni ravni približno 18 milijard ameriških dolarjev, poleg tega tovrstni posli zmanjšajo produktivnost posamezne (afriške) države za 15 odstotkov. »Zahodne države govorijo o profitu, mi razmišljamo o humanitarnih posledicah in o tem, kaj nam trgovina z orožjem povzroča v Afriki; soočenje s temi interesi vedno predstavlja izziv,« je dejal eden izmed delegatov na zadnjem srečanju Ekonomskega združenja zahodnoafriških držav v Adis Abebi.
Pogajanja glede vsebine pogodbe o regulaciji trgovine oziroma transferjev konvencionalnega orožja, ki so potekala med letoma 2010 in 2012, so bila mišljena kot priprava na generalno skupščino marca letos v New Yorku. Sprva se je večina svetovnih držav osredotočala na tradicionalne »nacionalnovarstvene interese« in ne toliko na humanitarne posledice. Osredotočali so se na primer na ilegalno trgovino z orožjem, pri čemer so poskušali dostop do orožja preprečiti »neavtoriziranim in nedržavnim dejavnikom« ter zaščititi »posebne pravice držav, ki uvažajo orožje« (po podatkih Oxfama 95 odstotkov orožja, ki se ga uporablja v Afriki, prihaja od zunaj). V sodelovanju z globalno kampanjo Nadzor orožja so afriške civilnodružbene skupine in verske skupnosti poskušale posamezne države prepričati, da zavzamejo bolj progresivna stališča glede pogodbe in jo torej vsebinsko razširijo.
Pogodba je ključni preboj
»Medtem ko so pravice posameznih držav do posedovanja orožja določene v okviru zagotavljanja miru in varnosti, nas mora skrbeti naraščajoča in neodgovorna prodaja orožja. Potreba diktatorjev, da zaščitijo lastne interese, bi morala biti postavljena nasproti dobrobiti državljanov,« je dejal predstavnik Zahodnoafriške akcijske mreže za lahko orožje na konferenci julija lani. Podobno je predsednica Liberije Ellen Johson Sirleaf na isti konferenci reflektirala interese pogajalske skupine, znane pod imenom Afriška skupina, ki vključuje skoraj vse podsaharske države. Poudarila je katastrofalne učinke, ki jih trgovina z orožjem prinaša za Afriko, hkrati pa opozorila tudi na ekonomski vidik, torej na izgubo finančnih sredstev, ki si je kontinent ne more privoščiti. »Ko države pozabijo, da obstajajo predvsem zaradi svojih državljanov, je primerno, da jih civilne družbe opomnijo na njihovo odgovornost,« je dejala.
S humanitarnim vidikom pogodbe, kar v praksi pomeni vključitev lahkega orožja v nabor regulacij o orožju, prepoved dostave orožja teroristom in organiziranim kriminalnim skupinam ter posameznikom in skupinam, ki kršijo človekove pravice, se je na generalni skupščini Združenih narodov strinjalo 154 držav od 193 sodelujočih, 23 pa se jih je glasovanja vzdržalo. Med abstinenti je bila tudi Rusija, ki je na srečanju konec marca »kategorično« podprla Iran, Severno Korejo in Sirijo. Iran se je na primer pritoževal, da pogodba zanemarja legitimne zahteve po prepovedi transferjev orožja agresorjem, Severna Koreja pa je bila mnenja, da pogodba ščiti izvoznike, kot so Združene države, in diskriminira uvoznike; Sirija je pogodbi nasprotovala, ker v njej ni jasne prepovedi prodaje orožja »nedržavnim dejavnikom«, na primer upornikom proti režimu predsednika Bašarja Al Asada.
Veto omenjenih treh držav je postopek ratifikacije pogodbe, ki je bila sprejeta 2. aprila 2013, zavlekel le za nekaj dni, pa vseeno je nekatere spomnil na neuspešna pogajanja iz preteklosti. Medtem ko so na lanski julijski konferenci pogodbi nasprotovale največje države izvoznice, kot so Združene države, Rusija in Kitajska, so bile v letošnjem letu proti države, ki v mednarodni skupnosti veljajo za »malopridne« in proti katerim so že bile sprejete prepovedi trgovanja z orožjem. Ruskemu popuščanju na vrhuncu prodaje orožja, ko dosega izvozna vrednost vojaške opreme letno 14 milijard ameriških dolarjev (leta 2000 je dosegala 3,7 milijarde in leta 2007 že dvakratno vrednost 7,5 milijarde; 80 odstotkov te vrednosti gre skozi roke državne agencije Rosoboronexport), ne gre povsem zaupati, medtem ko so se Združene države pustile prepričati, da se pogodba ne nanaša toliko na domačo kot na mednarodno regulacijo orožja.
»Po petnajstih dolgih letih in milijonih pobitih, ranjenih in travmatiziranih zaradi oboroženega nasilja smo zadovoljni, da je večina svetovnih držav podprla pogodbo, ki regulira trgovino z orožjem,« je dejal član Mednarodne organizacije fizikov za preprečevanje nuklearne vojne Robert Mtonga. »Pogodba ni popolna, toda gledano v celoti pomeni ključni preboj.«
Pri tem se zastavlja vprašanje, ali so afriške in druge države dobile regulativni sistem, ki so si ga želele, in ali obstaja način, da se Blaise Compaoré, predsednik Burkine Faso in eden glavnih lokalnih dobaviteljev orožja od Liberije do Konga, izogne posledicam kršenja mednarodne pogodbe. Če se je o skrivnostnem tovoru, ki v nočnem času kroži po afriških pristaniščih, končno spregovorilo, pa še vedno ostaja prikrito, kdo v najrevnejših državah sveta dejansko plačuje za vojaško opremo in kako – v sicer izjemno restriktivnem mednarodnem letalskem prometu – skrbi za njen transport.
