Ponovno sprenevedanje Janeza Slaparja o resnici!

Končno smo le doživeli delno osvežitev spomina človeka, ki je preprosto pozabil, spregledal ali pa v današnjem času iz knjig povzel pomembne dogodke iz devetdesetih let: od ukazovanja pred vojno in v vojni do orožarskih afer in podobnih vsebin tistega časa.

Janezu Slaparju verjamem, da je v vojnem času igral tenis tako, kot je napisal, verjamem mu, da se je kopal na bazenu Ilirije, verjamem mu tudi, da je bil na večerji v lokalu ob Ljubljanici. Vem pa, da kaj takega niso mogli početi pripadniki enot in štabov TO, ki so bili na bojnih nalogah, utrujeni, preznojeni, na straži, v blokadi vojašnic JLA, v bojnih akcijah ipd. Zagotovo vem, da si kaj takega niso mogle privoščiti žrtve vojne iz sestave milice in teritorialne obrambe. Imeli smo 19 mrtvih in 182 ranjenih. Veliko dam na spoštovanje teh žrtev in njihovo vlogo v osamosvajanju in vojni za Slovenijo, zato me takšne navedbe žalijo. Za nekatere bi bil včasih bolje, da so tiho in se potuhnejo pred trpko resnico in ne izzivajo pokončnih ljudi.

Nobenega odgovora nisem dobil na vprašanje o odločitvi RŠTO o nesprejemljivi reorganizaciji in rušilni dejavnosti zmanjševanja bojne pripravljenosti TO ljubljanske pokrajine. Kdo je stal za tem in iz kakšnih pobud? Zakaj je namestnik načelnika RŠTO dobesedno vsakodnevno bedel nad izvedbo te naloge in nam dopovedoval, da je mi edini v vsej Sloveniji nismo izvedli? Kar ni bilo res. Zakaj je zahteval zamenjavo načelnika logistike in načelnika 5. pokrajinskega štaba TO? Pa tudi mojo zamenjavo v imenu v.d. načelnika RŠTO Janeza Slaparja. In to prav tisti dan, 17. maja 1991, ko smo imeli srečanje bivših načelnikov MSNZ z obema ministroma (Janšo in Bavčarjem) in njim v učnem centru milice na Jasnici.

Še vedno ni pojasnjeno spreminjanje vojnih šifer za nekatere naše enote, tako kot ne sprememba utečenih mobilizacijskih zbirališč, pomladitev sestave enot brez naše vednosti le nekaj tednov pred vojno ter izločanje kombijev iz sestave naših enot za protispecialno delovanje, kar je kasneje hromilo učinkovitost in hitrost njihovega delovanja. Da ne ponavljam vseh tistih pomembnih vprašanj, naslovljenih nanj in njegove postopke, ki jih je zamolčal.

Vseskozi se nespretno izmika priznanju vsem nam jasnih dejstev, da je 28. junija 1991 z ustnim ukazom zahteval streljanje in zatem napad na obkoljene vojašnice v Ljubljani in na Vrhniki. Še huje je, da se sploh ni zavedal posledic svojih postopkov, s katerimi bi lahko povzročil katastrofo neslutenih razsežnosti. Moja zavrnitev njegovega nespametnega ukaza ni bila edina. Je pa bila zagotovo najpomembnejša in je s tem odločilno vplivala na nadaljnji tok dogajanj, v katerih smo izbojevali zmago. Podobnih zavrnitev ukazov je bilo v Sloveniji kar nekaj. Tudi njegovo poveljevanje je bilo prevečkrat izvajano na vprašljiv način. Še več, včasih so ukaze pošiljale celo osebe, ki za to niso bile pristojne, kar pomeni kršitev vojaške subordinacije in neupoštevanje zakona o obrambi ter odločitev predsedstva Republike Slovenije.

Danes lahko z gotovostjo potrdimo pravilnost moje odločitve, saj bi z napadom na vojašnice v Ljubljani le vzbudili dodatno maščevalno napadalnost JLA, ki je bila v času Slaparjevih napadalnih ukazov pod našim popolnim nadzorom povsem mirujoča, nemotivirana in prestrašena za svojimi relativno varnimi zidovi. Prav iz teh razlogov so poveljujoči enotam JLA grozili z razstrelitvijo vitalnih objektov v mestu in rušenjem Ljubljane. Vse to bi se zagotovo dogajalo ob podpori bombniškega letalstva JLA, ki je v nekem trenutku že bilo v zraku in na poti proti Ljubljani. Po nepotrebnem napadu na vojašnice se ne bi preštevale le popolnoma nepotrebne žrtve med civilnim prebivalstvom v mestu Ljubljana in širše, pač pa bi se po tem nesmiselnem in taktično odvečnem napadu lahko skrhala tudi morala pripadnikov TO, česar Slapar v času priganjanja k napadom na vojašnice ni upošteval. Toliko bolj, ker smo bili še vedno v postopkih mobilizacije naših enot.

Janez Slapar pozablja, da sem po premestitvi iz 5. PŠTO do konca vojne sodeloval v delovanju republiške koordinacijske skupine in doživel marsikatero vprašljivo odločitev. Bil sem tisti dežurni, ki ga je 2. julija 1991 poiskal v njegovi sobi v Cankarjevem domu zaradi zahteve novega poveljnika 5. PŠTO Janeza Lesjaka, da mu ponovno potrdijo ukaz za napad na ljubljanske vojašnice. Drugih iz ožjega vodstva v tistem trenutku ni bilo v bližini. Mukoma, za kar je potreboval kar nekaj časa, je po mojem večkratnem opozorilu, saj je bila situacija še kako resna, prekinil prisrčen razgovor z neko damo in se počasi prikobacal do telefona v operativni sobi koordinacije ter sprejel Lesjakov klic.

Nikoli nisem prejel odločbe o zamenjavi z dolžnosti poveljnika 5. PŠTO: ne v času vojne ne kadarkoli kasneje. Prav tako nisem nikoli prejel pismene obrazložitve. Klavrno ustno obrazložitev Slaparja sem v dobri veri, da gre res za direktno odločitev predsedstva, sam predstavil svojim podrejenim poveljnikom, ko sem predajal dolžnost novemu poveljniku TO ljubljanske pokrajine Janezu Lesjaku in ga tudi sam predstavil prisotnemu častniškemu zboru 5. PŠTO ter izrazil pričakovanje, da bodo vse potrebne naloge opravili skupaj z njim na najboljši možni način, z vsem potrebnim zaupanjem. Povedal sem jim, da je Janez Lesjak stari preizkušeni teritorialec, vreden vsega zaupanja in tesnega sodelovanja. Načelnik RŠTO je bil na mojo zahtevo pri tem dogodku prisoten, a njegovih nekaj besed brez prave vsebine je odletelo v prazno. Nikogar od prisotnih ni prepričal. Njegova navajanja datumov in zaporedja postopkov zamenjave se sploh ne ujemajo. Kasneje sem izvedel, da odločitve predsedstva Republike Slovenije o moji razrešitvi v času menjave poveljnikov sploh ni bilo. Resnega predloga za mojo zamenjavo nisem nikdar ne videl ne slišal. O tem, kako so se nekateri pomembni dokumenti izdelovali za nazaj, pa kdaj drugič.

Prav tako Slaparju ni uspelo pojasniti njegovega zaničevalnega odnosa do MSNZ. V knjigi Albina Mikuliča o MSNZ je na straneh 71 do 75 za gorenjsko pokrajino navedeno delovanje, kar ni sporno. Sporen je le datum začetka delovanja. Navedba avgustovskega datuma ne drži. Zadnja pokrajina, ki smo jo vključili v MSNZ, je bila gorenjska pokrajina, sam sem bil kontaktna zveza med Antonom Krkovičem in Janezom Slaparjem. V knjigi je opisan njegov nespreten poskus preverjanja verodostojnosti delovanja MSNZ, zaradi katerega smo v republiškem vodstvu MSNZ to gesto ocenili kot izdajo. Sprejeta je bila celo odločitev, da se rigorozno ukrepa, kar pa sem sam osebno preprečil s pobudo, da se preveri njegovo morebitno izdajstvo. Naše ilegalno delo je slonelo na popolni konspiraciji in popolnem medsebojnem zaupanju. Predvideno je namreč bilo, da se tistega, ki je prekršil norme konspiracije, obravnava kot osebo, ki se mora podrediti primerni sankciji. Vse se je dobro končalo, čeprav je ostal slab občutek nezaupanja, s katerim se na žalost soočamo še danes.

S koncem vojne pa še ni bilo konec njegovih neobičajnih odločitev. Verjetno si je danes težko predstavljati, da je že kakšen mesec po končani vojni postavil za svojega načelnika oklepnih enot v republiškem štabu teritorialne obrambe in s tem za člana svojega kolegija majorja JLA Vladimirja Posavčiča, človeka, ki je med vojno deloval kot pomočnik za obveščevalno-izvidniške zadeve komandanta oklepne brigade JLA z Vrhnike. Da, prav tistega častnika JLA, ki je vodil neuspešen helikopterski desant armadnih sil na Trzin, s katerim je poskušal zatreti uspešno bojno delovanje enot milice in TO.

Poudariti moram, da smo večkrat analizirali dogajanja v letu 1991. Najbolj kvalitetne razprave so bile v letu 2011, ko si je sledilo več vojaškostrokovnih posvetov, kjer se je obravnavalo dogajanja v času osamosvajanja in vojne za Slovenijo 1991 na območju ljubljanske pokrajine. Nadvse pomemben je bil jesenski posvet 15. oktobra 2011 z naslovom »Ljubljana v vojni za Slovenijo 1991« pod okriljem Inštituta za novejšo zgodovino, Mestne občine Ljubljana, Vojaškega muzeja SV, policijskega veteranskega združenja Sever za Ljubljano in Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo mesta Ljubljana. Odlični referati in vsebinske razprave poveljnikov enot in članov štaba so potrdili prav vse navedbe, na katere se sklicujem v svojih pojasnjevanjih dogodkov tistega časa. Zagotovo vem, da takšnega ali podobnega analitičnega posveta na ravni Republike Slovenije še ni bilo.

Če k vsemu navedemu dodamo še vedno veljavno prepoved dostopnosti do dokumentov, shranjenih v arhivih MORS, ki se nanašajo na čas od 26. junija 1991 do vključno 30. junija 1991, smo z zadovoljstvom ugotovili, da se je večina za nas pomembnih dokumentov ohranila tudi v osebnih arhivih naših pripadnikov. Nadvse dragoceni dokumenti so nazorni pričevalci tistih dogodkov, ki bi jih radi nekateri drugače predstavili.

S tem seveda ne zaključujem polemike z Janezom Slaparjem, saj mu niti tako razumljivi argumenti, kot smo jih navedli vsi tisti, ki smo se odzvali na njegove izjave v intervjuju za Objektiv (16. februarja 2013), ne pridejo do živega. Očitno še danes živi v svojem svetu, ki ga ni in ga ni nikoli bilo.

Na nesprejemljive vsebine Janeza Slaparja se odzivamo zaradi zgodovinske resnice in spoštovanja do vseh aktivnih udeležencev in žrtev, zaslužnih za učinkovito zmago v vojni za Slovenijo leta 1991.