V majhnem kulturnem okolju, kot je Slovenija, se regeneracije prizorišča odvijajo še nekoliko počasneje in redkeje, zato je vpogled v produkcijo novih ustvarjalnih sil v polju sodobne umetnosti vselej dobrodošel. V Galeriji Škuc, nekdaj žarišču progresivnih umetniških tokov, je do 3. maja na ogled projekt z naslovom 4.4., kar zaznamuje datum odprtja razstave; ta združuje presečišče več avtorskih konceptov, namreč avtorske zasnove skupine mladih kuratorjev, tečajnikov Šole za kustose pri Zavodu SCCA-Ljubljana, ter heterogeni skupek izrazov skupine mladih vizualnih ustvarjalcev.
Neformalna izobraževalna platforma Svet umetnosti zapolnjuje vrzel v akademskem izobraževanju na področju kuratorskih praks. Figura kuratorja, ki na način selektorja, interpreta in ideologa gradi avtorske zasnove in projekte, uporabljajoč umetniška dela kot osnovne elemente zgodbe, je v zahodni hemisferi že vsaj pred dvema desetletjema postala poglavitna tendenca sodobne umetnosti. Razstava je postala avtorsko delo, kurator je postal (so)avtor, obenem pa nosilec in izvršitelj vse bolj birokratsko pogojene kulturne politike; postal je dodatni posrednik med publiko in umetniškimi deli. Najnovejša generacija doma izoblikovanih kuratorjev je za zaključno razstavo leto in pol trajajočega učnega procesa ubrala dokaj logičen pristop in se osredotočila na obstoječo produkcijo umetnikov svoje generacije. Na prvi pogled so se dokaj dobro ujeli.
Ravnodušni do stvarnosti
Rdeča nit nabora avtorjev in del je izjemno široka in vseobsegajoča: nanaša se na odnos posameznika do neposredne okolice ter prikazuje težnje vizualnih ustvarjalcev tukaj in zdaj. Razstava tako vodi do nekaterih zanimivih ugotovitev o tendencah domače umetniške scene. Velik del izbranih avtorjev svet rajši reflektira skozi prizmo umetnika kot iz perspektive občana ali državljana, njihova dela pa so podvržena dokaj vase zagledanemu referenčnem polju zgodovine vizualne umetnosti. Na kratko: tematike in fenomeni, ki jih obravnavajo določeni umetniki, so odraz sodobnega umetniškega akademizma, ki ni vselej kompatibilen s stvarnostjo danega prostora in časa. Nika Repnik tako ponuja večmedijsko instalacijo, ki je nastala kot posledica površnega mapiranja urbanega okolja, Matej Stupica je zažgal svoje slike in v steklenih posodah razstavlja njihove ogorke, da bi s tem preizprašal status umetnine, Tejka Pezdirc sledi principu »ready madea« in na ogled postavlja skupek najdenih predmetov velike sentimentalne vrednosti, Mirjana Batinić je zatemnjeni vhodni prostor razstavišča napolnila z zvokom »site specific« intervencije, v kateri interpretira zgodovino hiše, v kateri danes domuje Škuc.
Primer skrajne akademskosti odraža delo Tjaše Pogačar Podgornik in Andreja Škufce, transparent z besedilom »I Wish I Could Speak English As Well As Stilinović«, ki se nekritično nanaša na delo Mladena Stilinovića, ki je leta 1992 tematiziral položaj umetnikov geopolitične margine. Danes tovrstno aktualiziranje časovno pogojene ideje pomeni le nadgradnjo kanonizirane mitologije.
Svežina zunaj akademije
Več svežine pokažejo avtorji, ki bodisi ne izhajajo iz akademskih kontekstov bodisi jih ti niso odločujoče zaznamovali. Tako ni presenetljivo, da najbolj izstopa edini samonikli ustvarjalec, Tadej Vaukman, ki na ogled postavlja velikoformatno fotografijo trojice golih, v človeško piramido postavljenih fantov. Podoba predstavlja zgolj izsek vizualnih dnevniških zapisov avtorjeve okolice, ki v slogu angažiranih fotografskih kronistov prikazuje prizore margine. Poleg eksplicitne seksualnosti je v ospredju paralelni svet upodobljencev, avtorjevih prijateljev in znancev, ki brez velikih besed izkazujejo intimni upor proti vzpostavljenim normam. Z reciklažo odsluženih in brezvrednih materialov današnji potrošniško-podjetniški mentaliteti oporekata Simon Hudolin - Salči in Staš Vrenko; prvi obenem kritično dekonstruira nacionalno mitologijo, drugi s predelavo odslužene tehnične opreme zgolj proizvaja nekonvencionalen hrup ter z neuporabnostjo objektov oporeka imperativu trga.
Morda je edina skupna točka predstavljenih ustvarjalcev izrazita samoreferenčnost: v središču razstavljenih del se namreč običajno znajdejo, posredno ali neposredno, prav avtorji sami. Četudi je avtobiografska zasnova neizbežna stalnica vsakršne umetniške produkcije, je zagledanost v lastni svet pri mladih umetnikih še nekoliko bolj izražena. Kako tudi ne – nanje namreč nezadržno vplivajo zunanji družbeni dejavniki, ki konstituirajo umetnost vsakršnega obdobja, za katero pač ni univerzalnih meril; umetnost danes ne more biti ne boljša ne slabša od tiste včeraj ali jutri.
