»Kdo pa sploh hoče leteti s temi našimi jajci, sem si mislil takrat, s temi malimi neuglednimi letali vzletati in pristajati na tem malem neuglednem letališču. In sem se odločil, da se bom žrtvoval sam. Glej, ne bom lagal, prvič ko sem stopal po stopnicah (ker tistih finih tunelčkov pač slovenski zračni ponos ne premore, op. p.), mi je bilo malce slabo, ampak z vsako naslednjo brezplačno vožnjo na počitnice je bilo majčkeno bolje. Zdaj pa ti povej, ali sploh obstaja boljša promocija za takegale zanikrnega prevoznika,« je kolega na sosednjem sedežu po stegnu lopnil Maks in pri tem nerodno zazibal kozarec koktajla, da je vsebina pljusnila čez rob. »Res odlična poteza, prijatelj,« je navdušeno zaploskal Gregor Papeški, medtem ko sta letela nekje nad Atlantikom. »Zdaj, ko se obetajo težki časi, takšnale razvajanja še kako sedejo. Sploh če jih časti firma,« se je hihital.

»A bo že ta koncert, al' kaj,« se je oglasilo za njunima hrbtoma. »Enim je dolgčas!« »Tast, daj no, a lahko za spremembo nehaš težit,« se je h gospodu z lično zavezanim metuljčkom in sveže zloščenimi naočniki obrnil Gregor. »Zdaj bo koncert, umetniki pač potrebujejo svoj čas.«

Ravno takrat je izza zavese pred to hudo pomembno občinstvo stopil vrli pevec Aleksander. »Kadar bil sem čisto sam, gledal ko zahajal je dan, ko so misli se mi podile, kdo ve kje, skozi okno zrl sem z željo, da mi krila zrastejo, da zaplavam kakor ptica pod nebo...« je s solzami v očeh ganjen brenkal Aleksander, anoreksična Maja, ki bi morala nastopiti za njim, pa je ob tej priložnosti – mogoče zaradi treme, mogoče zaradi tistega kaloričnega krembruleja – bruhala. »Zdaj končno lahko, Maks, uresničil si življenjsko mi željo! Delo že počaka še čas, da ne moti moj dan, dokler je razigran. Danes sem vesel, da živim, vsem podal bi roko, verzi sami teko...« je grulil.

Tedaj pa je zaropotalo in zabliskalo. V posvečeni oddelek je nenadoma vdrl zamaskiran moški nižje rasti in z rahlim naglasom. »Ne morem verjeti, de, Gregor, de, sem mislil, da sva kolega, de, Mija je tvoja sestrična, za božjo voljo. Ampak name ne pomisli nihče, de, jaz si moram sam plačevati za vozovnice, za kosila, za vse!« je bil iz sebe zamaskirani neznanec. »Lej ga, saj smo te klicali, pa si bil nedosegljiv,« je bil spravljiv Papeški, medtem ko je blondinko v ozadju začel stresati nov val bruhanja, Aleksander pa je nežno pritegnil: »Na tej ladji, bratje, sestre, smo vsi, na tej ladji, bratje, sestre, smo vsi...«

»Tega ne bom toleriral, zelo preprosto! Če sem gotov jaz, boste pa še vi!« Letalo je v jasni poletni noči neslišno zaplesalo v vertikalno linijo in zaplavalo v objem zemlje. »Ladja ta ne posluša kapitana, ki jo še svari. Ladja ta je na poti, da zadene ob čeri. Ker mornarji so pognali kapitana tja na morsko dno. Toda duša ne potone, potopilo se je le telo...« je v noč odmeval žameten Aleksandrov glas, pospremljen z zamolklimi zvoki bruhanja.