Prevelika vsebnost metanola v alkoholu se za pivca lahko konča tudi usodno, precej manj usoden pa je metanol kot pogonsko sredstvo, v motorju za spidvej na primer. Skurjeni metanol namreč oddaja poseben vonj, čemur bi znal najbolje pritrditi Matej Žagar. Čeprav na ramenih od nedavnega nosi breme treh križev, pa se ne pritožuje. Še več, leto 2013 si bo gotovo zapomnil, saj se skupaj še s 14 kolegi bori za naslov svetovnega prvaka. Ta je bil sicer od nekdaj njegov cilj, potem ko je bil član elite že v letih 2006 in 2007. No, nekaj je znano: če bo Ljubljančan vendarle svetovni prvak, bo okvir motorja obesil na klin in končal kariero. Vsaj tako je obljubil v enem izmed intervjujev.
Dirkanje na peščenem ovalu, kjer povprečna hitrost najboljših presega 80 km/h, ni šport množic, še manj rekreativcev, toda Slovencem je bilo vedno blizu. Tudi oče dvakratnega evropskega prvaka – tekmece na stari celini je pokoril v letih 2004 in 2008 – je dirkal, a ni sina nikoli silil, da bi postal spidvejist. Zato sploh ne čudi, da je prve spidvejske metre prevozil pozno, ko je imel že 16 let, za kar mu je danes kar malce žal. Že na prvem treningu se je navdušil, nato hitro napredoval in z vztrajanjem dosegel veliko. Od prvega nastopa v Lendavi mineva že 13 let, prav na najmlajši slovenski oval, na katerem je tekmoval tudi njegov oče, pa ga vežejo lepi spomini, ko je pred petimi leti z rekordno povprečno hitrostjo 84,3 km/h kot dotlej edini še drugič postal evropski prvak, s čimer je izpolnil drugega izmed treh ciljev. Prvi je bil večkratni naslov državnega prvaka, ki ga je do zdaj osvojil že enajstkrat in to celo zapored (2002–2012).
Prostočasni ljubitelj srfanja spreten tudi v kuhinji
Spidvej je nevaren šport, saj so padci pogosti, včasih posledice celo tragične, kot je bil primer mladega Matije Duha, ki se je februarja smrtno ponesrečil v Argentini. Tudi prostočasni ljubitelj srfanja in motokrosa, ki zna speči palačinke in jajca na 1001 način, priznava, da so poškodbe sestavni del motošporta, toda tega ni nikoli dramatiziral, pa čeprav je pred leti po padcu staknil poškodbi rok in nog, ki pa ga nista ustavili, a sta vendarle vplivali na slabšo pripravljenost. »Sam ne poznam dirkača, ki bi ga bilo strah poškodbe in bi že na startu razmišljal o tem, kaj hudega se mu lahko zgodi na stezi. Če bi me bilo strah, potem se z adrenalinskim športom ne bi ukvarjal,« je pred časom dejal poliglot (govori angleško, nemško, poljsko in hrvaško), tudi ponosen član športne enote Slovenske vojske, ki ji je hvaležen za finančno podporo. Sicer pa si cekine služi tudi v poljski ligi, ki je po njegovih besedah najboljša na svetu: »Če te kot spidvejista ni tam, ne obstajaš!« Na Poljskem si namreč tekme v povprečju ogleda kar 18.500 obiskovalcev.
S staršema in sestro so močno povezani, skupaj se veselijo in skupaj žalostijo. Sam sicer pravi, da talent ni najbolj pomemben, in kot dokaz izpostavlja prav sebe, »toda brez trdega dela ni vrhunskega uspeha«. Zato ne čudi, da ni vraževeren, še več, številka 13 je njegova srečna, nekaj posebnega pa je tudi njegovo razmerje s številko 55, ki jo vidi kot pozitivno in okoli katere gradijo njegovo podobo (naprodaj so na primer kape, majice...), a skrivnosti okoli številke ne želi zaupati: »Vse ob svojem času!«
Na Novo Zelandijo v ekonomskem razredu
Da je Slovenec, mu veliko pomeni, veseli pa ga tudi podpora slovenskih navijačev, ki mu stojijo ob strani tudi, ko tekmuje daleč stran od doma, kot je bil primer na prvi letošnji dirki na Novi Zelandiji, kamor je kljub 30-urni poti letel v ekonomskem razredu, saj za poslovnega ni imel denarja. Toda na stadionih v Sloveniji ni več množic, ki so se zgrinjale pred desetletji. Kljub temu je prepričan, da gre spidvej v Sloveniji strmo navzgor in pridobiva na veljavi, kar bo znova privabilo gledalce. Svoje nastope med svetovno elito pa vidi tudi kot motivacijo za mlajše kolege, da se ne bodo počutili zapostavljeni in se bodo iz njegove zgodbe kaj naučili. Veliko pa bi mu pomenilo, če bi se še za časa njegove kariere tudi kot reprezentanca uvrstili med najboljše na svetu. Njemu motivacije ne zmanjka, zgodba zase pa bo 7. september, ko bo dirka svetovnega prvenstva v »domačem« Krškem. Priložnost, da prav na slovenskih tleh slavi veliko in tako želeno zmago?
