Ko otrok ni na miru niti sekundo

Kombinacija genskih in okoljskih dejavnikov

Hiperkinetična motnja (HKM), angleško Attention Deficit Hyperactivity Disorder (ADHD), je ena najpogostejših motenj s področja duševnega zdravja otrok in mladostnikov. Ljudje s HKM imajo težave z usmerjanjem pozornosti in zbranostjo. So nemirni in v nenehnem gibanju, hitro se začnejo dolgočasiti. Zaradi motečega vedenja v šoli, doma in med prijatelji težko sodelujejo pri različnih dejavnostih. Gre za zelo aktivno vedenje, ki pa ni organizirano. Otroci začnejo veliko stvari, ki pa jih ne dokončajo. Bolezen prizadene okoli pet odstotkov šoloobveznih otrok, nekoliko pogosteje dečke. Natančni vzroki nastanka motnje niso znani, so si pa znanstveniki edini, da gre za kombinacijo genskih in okoljskih dejavnikov. S sodobnimi tehnikami slikanja možganov so celo odkrili komaj zaznavne, vendar značilne razlike med možgani oseb s HKM in možgani oseb, ki HKM nimajo.

Seveda vsak malo bolj živahen, nemiren otrok še nima hiperkinetične motnje. Pogosto pa ljudje, ki niso seznanjeni s problematiko, za težavnost otroka po krivici krivijo njegove starše, učitelje, zdravnike… Tako lahko na svetovnem spletu na forumih o hiperkinetični motnji zasledimo komentarje, ki sejejo dvom o že tako prestrašenih in zaskrbljenih starših. »Diagnoza je samo potuha za lenobne starše.« »Če ga ne zmorejo sami vzgojiti, ga pač nafilajo z zdravili.« »Zdravnik, ki je pripravljen otroku predpisati pomirjevala, ni vreden svojega naziva.« »To je izgovor za nesposobne starše in marketinška poteza farmacevtov.« »Staršem je treba dati kakšno tableto, ne otrokom.« In podobno.

Zdravljenje

Dejansko gre za motnjo, o kateri je na področju duševnega zdravja otrok in mladostnikov na voljo največ strokovnih raziskav. Ravno zaradi tega je skrb zbujajoče, da se starši in otroci v svojem osnovnem okolju še vedno srečujejo s kopico predsodkov in težav pri njenem zdravljenju. S pravočasnim ukrepanjem lahko otroku namreč omogočimo, da zadovoljivo obvlada vsakodnevne aktivnosti in delo v šoli. Večina teh otrok je namreč normalno inteligentnih, nekateri pa so celo nadpovprečni!

Prav tako lahko do neke mere preprečimo ali ublažimo pojav sekundarnih motenj, ki so pri otrocih s HKM pogostejše. Takšna je na primer depresija, ki se lahko pojavi zaradi nizke samopodobe. Ali pa opozicionalno-kljubovalna motnja, ki se lahko pojavi, ker se tem otrokom neprestano nekaj prepoveduje. Skupaj so te motnje zelo težko obvladljive. Poudariti pa je treba, da je postavljanje diagnoze HKM zelo kompleksno. Pri tem sodelujejo številni specialisti (otroški psihiater in/ali otroški nevrolog, klinični psihologi in specialni pedagogi), potrebnih pa je več obravnav.

Namen zdravljenja HKM je spremeniti neželeno vedenje, ki povzroča pomembne motnje funkcioniranja v šolskih, socialnih in drugih okoliščinah. Zdravljenje je vedno celostno. Starše in otroka se pouči o motnji in se jim predlaga različne terapevtske ukrepe za izboljšanje vedenja, prav tako se pouči šolo o otrokovi motnji in se predlaga najustreznejši način šolskega dela. Otroci s HKM so lahko usmerjeni kot otroci s posebnimi potrebami, s čimer dobijo sebi prilagojeno pomoč v šoli.

Zdravila so učinkovita

V večini primerov je potrebno tudi zdravljenje z zdravili. Posebna dilema se pri starših navadno pojavi prav pri predpisovanju zdravil. Dokazano je, da imajo otroci s HKM, ki so bili zdravljeni tudi z zdravilom, dolgoročno veliko boljšo prognozo v obvladovanju te motnje in manj sekundarnih znakov. Tako kot vsako zdravilo imajo lahko tudi ta stranske učinke, najpogosteje se pojavijo med uvajanjem zdravila in hitro izzvenijo.

K celostnemu zdravljenju lahko vključimo tudi druge oblike pomoči, na primer različne načine sproščanja ali transcendentalno meditacijo. Vendar je z njimi treba začeti ob primernem času, običajno takrat, ko se simptomatika HKM nekoliko umiri z drugimi ukrepi. Za uspešno zdravljenje je izredno pomembno sodelovanje in zaupanje med otrokom, starši, zdravnikom in učitelji.

Če bi želeli o hiperkinetični motnji izvedeti več, priporočamo knjižico Hiperaktiven, nemiren ali samo živahen otrok? klinične psihologije Leonide Rotvejn Pajič. Vsebuje številne nasvete za starše, kako ravnati, da bodo odnosi z otrokom bolj učinkoviti, in kako spodbujati otrokov napredek. Pri zdravniku ali pediatru lahko povprašate po vodnikih z naslovi Motnja pozornosti s hiperaktivnostjo – Vodič za starše, Motnja pozornosti s hiperaktivnostjo – Vodič za strokovne delavce v šolah in Kaj morate vedeti o hiperaktivni motnji – Srečnemu otroštvu naproti. Od spletnih strani pa priporočamo www.psychiatry24x7.com, www.livingwithadhd.co.uk, www.focusonadhd.com, www.adhd.net, www.aacap.org in www.mentalhealth.com.