Če pa meni kaj ne pusti pozabiti vstaje, so to antivstajniški sentimenti. Vsa tista mnenja, ki so začela po vstajniških mesecih mezeti na plano in prikazovati vstajo kot še eno veliko razočaranje, nateg stoletja, bedarijo od samega začetka, popolno izgubo časa, za katero so ti umni publicisti in komentatorji od začetka vedeli, da iz nje ne bo nič. Sicer tega niso pogumno zapisali že prej, ker nas v naši zmoti niso hoteli motiti ali utrujati publike s svojo briljanco. Ampak zdaj je čas pravi, da nam povedo, da so imeli že od samega začetka svoje mnenje. In da so budno pazili, kaj vse delajo vstajniki narobe. Prvo kot prvo, dragi vstajniki, vstajo ste kot največji bebci napovedali na macbooku, kot da ne bi brali priročnikov za revolucijo, ste nanjo prišli z ipadi in jo kot zadnje zgube množično fotografirali s pametnimi telefoni ter nas nato s piksli zalili na družbenih omrežjih. Za nameček ste na vstajo prišli čisto spodobno oblečeni. Za par evrov vas je vse po vrsti oblekel H&M. Res ne razumete, da se v cunjah iz korporacijskih potilnic ne da delati revolucije, še najmanjše spremembe na bolje ne?!
In tako je antivstajniški sentiment zame skoraj še bolj razveseljiv kot sama vstaja. Ex post lucidne kritike vstaje dva meseca po tistem, ko je s februarsko dosegla svoj vsebinski vrhunec in domet realnega političnega vpliva, me spomni na enega od avtohtonih slovenskih hobijev. Brcanje v trupla, namreč. Kamor koli pogledamo, kdo brca v kaj preživetega. Ob davno crknjenem družbenem redu dežurni moralisti dolgih 20 let ogorčeno terjajo družbeno spravo, kot da bo 60 let po zločinih res kdo nastavil zadnjo plat za dokazane ali dokazljive zločine drugih posameznikov. Ali kot da bo Slovenija mnogo bolj pravična družba, če na vsako novoodkrito grobišče vsi hitro tvitnemo eno instant pieteto. Pa osamosvojitvena mitomanija. Celotna 80. leta naj bi bila zgodba o zgodovinski usojenosti, a vse, kar je morala prestopiti Slovenija na poti svoje samorealizacije, sta bila shirana žival komunizma in od predsmrtnih krčev otrplo telo neke federacije. Danes je seveda vse jasno in na dlani. Bili so demokratično vrenje in nova družbena gibanja in pisateljske akcije in ustanavljanje odborov in zanosne demonstracije na Roški. In vse to bi morali mi ne glede na končni izplen osamosvojitve osuplo in molče občudovati. Vse, kar je zares naredila osamosvojiteljska generacija, je to, da je dovolj dolgo čakala, da je bil trenutek ravno pravi. Vmes pa se kar spodobno kratkočasila med objavljanjem kritičnih člankov, pisanjem duhovitih grafitov, norčevanjem iz benigne policijsko-vojaške strukture, razbohoteno alternativno kulturo, nepozabnimi žuri, novo musko... Postajate nostalgični?
Vstaja zadnjih mesecev je v primerjavi z 80. leti špartanska disciplina, četudi so si jo vstajniki, bognedaj, posneli s pametnimi telefoni. Mraz, sneg, konjenica, pehota specialcev, solzivec, ulični pregoni. Predvsem pa je špartanski kontekst, v katerem je nastala. Gre za trenutek, ko mladi izstopijo iz svoje nikoli bolj udobne zasebnosti ter si začnejo po štirih neperspektivnih kriznih letih zaletavo, idealistično in prevzetno predstavljati, da bi spreminjali najboljšega od vseh svetov in popravljali napake predhodnikov. Auč. Antivstajniški sentiment je razveseljiv pojav, ker jasno kaže izvorni problem. Medtem ko je aktivni del vstajnikov rojen po letu 1970 in jih je velikodušno podprla tudi seniorska populacija, vrzel raste natanko vmes. Največ nelagodja zbuja srednji, »osamosvojiteljski« generaciji. Generaciji, ki je deloma objekt kritike, deloma pa tudi še v tem trenutku nosilka potenciala. Generaciji, ki se je čez svojo aktivno dobo cinično pretolkla in gospodarju udinjala ravno dovolj, da je tik pred svojo prvo trdo zasluženo službo v državni upravi. Predvsem pa bi rada v miru dalje nakupovala, ne pa da jo iz tira mečejo in ji zbujajo upanje neki spontani protesti. To je generacija, ki ne hodi na vstaje, ker se od vsega najbolj boji, da bi ji kdo prilepil oznako tranzicijskih zgub. In ki trza, ko vidi zvito vrv. 20 let izčrpavajoče konstruktivne debate na temo masovnih grobišč in bratomorne vojne je mnoge prepričalo, da jih bodo slej ko prej v jame metali lastni otroci. Četudi ti otroci v policijske gumbnice zatikajo cvetje in na vsakem zidu objavijo poziv k miru, nenasilju, solidarnosti. Zame je to eden od vrhuncev generacijskega nesporazuma. Vse, kar pričakuje vstajniška generacija, je to, da se tudi prva poosamosvojitvena generacija, ki si razočaranje z največjo težavo prizna, idealizmu pridruži.
Za Roško in zgodbo o »uspehu«, ki je sledila, mi je, iskreno povedano, vseeno. Ker mi jo vsake toliko predlagajo za model, jo bom pokomentirala le toliko, da vam zagotovim, da je skozi oči povprečnega predstavnika moje generacije – obskurna. Njeni avtorji so kot povprečen slovenski pisatelj obetavno napisali le uvodno poglavje. Serija vstaj pozimi 2012/13 je najpomembnejši nerežirani družbeni dogodek, ki se je zgodil za časa mojega odraslega življenja. Vidim jo kot uvod v zgodbo, katere epilog je še daleč. Pomembna pa je, ker je celotni generaciji dala pomembno informacijo, da je zmožna kolektivnega čutenja, mišljenja in nastopanja. Povezanosti, ki je zunaj komercialnega okvira. Da lahko z le nekaj zaporednimi druženji pod zimskim nebom prek vseh naslovnic pošlje sporočilo o volji do spremembe, produktivno zamaje red in predvsem podeli domovinsko pravico miselnosti dobrih namenov.
Vstaja nikoli ni bila mišljena kot čas dejanj, vstaja je čas, ko nova generacija predstavi svoje vrednote. Štiri mesece je generacija staršev previdno opazovala, kaj bo, in pametnjakarsko spregovorila šele, ko se je vrnila z zimskih razprodaj. Bravo, vstajniki. V resnici je bilo še mnogo bolj resno, kot se nam je zdelo.