Tedaj sem klical evropskega poslanca Milana Zvera in ga – zelo diplomatsko – vprašal, kaj jim je. Rekel je, da so nekatere stvari v pismu res malce posebne, vendar pa gre za »običajno mednarodno aktivnost SDS«...

Umirjeni poznavalci takšnih strankarskih pisanj pravijo, da je komuniciranje s »tujino« vselej namenjeno interni javnosti. To načelo je lahko razumeti in zanj imamo lep primer: ko izraelski radikalec Benjamin Netanjahu (via ZDA) vpije na vse sosede hkrati, prešteva glasove doma. Doslej se mu je račun izšel. A kaj ko je – če se vrnemo domov – težko pozabiti na opazko Adama Michnika, da so se v vzhodni Evropi po padcu berlinskega zidu spremembe režima vsepovsod iztekle v lov na »komunistične čarovnice«.

Izraz seveda ni nov in njegov. Izvira iz petdesetih let, ko je lov na komunistične čarovnice zagnal ameriški senator Joseph McCarthy. In lova na komunistične čarovnice si tudi ni izmislil McCarthy, temveč ga je »prepisal« od fašistov, nacistov, socialdemokratov, Cerkve, domobrancev in kar je bilo še teh predvojnih in medvojnih kapitalu zavezanih klik.

Časi se do danes pač niso spremenili in, če se ozremo po Grčiji, le še bolj podobni si bodo postali. Ko kdo danes govori o komunistih, socialistih oziroma proti njim, se spopadajo svetovni nazori. Pozivi vstajnikov iz gibanja Vseslovenska ljudska vstaja in okoli njega zbranih (tudi mariborskih) avtonomnih skupin pa tudi antikapitalistov z Metelkove, Delavsko-punkerske univerze in iz socialnega centra Rog ter drugih, samostojnih protestnikov so po svoje radikalni. Protestniki, del katerih za danes napoveduje javno predstavitev zahtev, ki vse bolj spominjajo na politični program, pripravljajo spremembo politične paradigme: (po)vrnitev skupnih interesov, solidarnosti, utrjenih javnih servisov, za katere vsakdo prispeva iz »svojega« za to, da bi nekoč vsi imeli več. Protestniki zahtevajo vrnitev prisvojenega ljudskega premoženja, predvsem pa vrnitev oblastniških procesov v roke ljudstva. Da to ni prazna fraza, najbolj potrjujejo tisti, ki takšnim zahtevam nasprotujejo, ker se jih bojijo kot hudič križa. Cerkveni mož Ivan Štuhec iz Zbora za republiko z neposredno demokracijo nima težav, ker bi ga motila terminološko, temveč ker ga obremenjuje eksistencialno in ideološko. V napovedih protestnikov vidi vrnitev jakobinske diktature. Preveč, pa vendarle. In kaj od tega razumejo oblastniki? Še najmanj, kot kaže, tisti v od vsega odmaknjeni stranki premierke Alenke Bratušek, še največ pa – bogpomagaj – v SDS, ki se edina utegne s protestniki resno spopasti na naslednjih volitvah.

Protestniki se namreč ne borijo za družbo, ki je »seštevek posameznikov«. Protesti so res seštevek posameznikov, ki pa – kot v kvantni fiziki – znaša več od seštevka posameznih gradnikov. Trik je v energiji: ljudje z ulice v pičlih dvajsetih letih, ki so minila od osamosvojitve, niso nehali verjeti v skupno dobro. Vanj pa sploh nikoli niso verjeli tisti, ki so prevzeli prastare vzorce obnašanja politične in kapitalske elite. Karl Marx je pred stoletjem in pol zapisal, da bo prihodnost Evrope komunizem (beri: socializem) ali barbarstvo. Če protestnikom, ki se zbujajo po vsej Evropi, ne bo uspelo prevzeti oblasti, bo prihodnost kar – fevdalizem.