Ko se bo danes zvečer na nogometnem stadionu v Münchnu nogometni klub Bayern pomeril z nogometaši Barcelone, bo njegov predsednik Uli Hoeneß sedel na častnem sedežu. Na kraj pameti mu ne pade, da bi odstopil s svojih funkcij pri največjem nogometnem klubu v deželi, je dejal in zagotovil, da bo še naprej ostal predsednik nadzornega odbora in predsednik društva.
Konec tedna je nemški tednik Focus poročal o tem, da je tožilstvo v Münchnu sprožilo preiskavo proti 61-letnemu predsedniku nogometnega kluba zaradi suma utaje davkov. Januarja se je namreč Hoeneß ovadil sam, in če je njegova samoovadba korektna, bo moral povrniti vse davke in plačati kazen, a ga kazensko ne bodo preganjali.
Ker je spodletel davčni sporazum s Švico
Hoeneß je leta 2000 od svojega prijatelja Roberta Louisa - Dreyfusa, nekdanjega šefa Adidasa, prejel 5 milijonov nemških mark, za dodatnih 15 milijonov mark posojila pa je Dreyfus jamčil. S tem denarjem sta najprej oba špekulirala na borzi, Hoeneß pa je po letu ali dveh vrnil 5 milijonov mark in odplačal ves kredit.
Prav v čas, ko se je dogajalo posojanje denarja med prijateljema, segajo tudi pogajanja o vstopu koncerna Adidas v lastništvo bavarskega nogometnega kluba. Septembra 2001 je Hoeneß najavil, da bo Adidas kupil okoli 10 odstotkov oziroma za 75 milijonov evrov delnic omenjenega kluba, hkrati pa je klub še za sedem let podaljšal pogodbo o zagotavljanju opreme za igralce. To partnerstvo traja še danes.
Pred desetimi leti je Hoeneß pri banki Vontobel v Zürichu odprl bančni račun in nanj naložil denar, ki ga je zaslužil iz špekulacij. V resnici pri prvotnem kapitalu ne gre za črni denar, bil je povsem legalno obdavčen, toda Hoeneß je nemški državi in davkariji zamolčal obresti in prihodke iz naloženega kapitala. Tako kot mnogi utajevalci davka je »zamudil« več davčnih amnestij in vse priložnosti, ko bi še lahko legaliziral svoj denar. Še lani je Hoeneß računal na to, da bosta Švica in Nemčija podpisali davčni sporazum, je poročal Focus, po tem sporazumu bi sicer moral plačati davke na donos kapitala, a bi lahko ostal anonimen.
Toda državni svet in v njem nemški socialdemokrati in zeleni so konec leta preprečili omenjeni sporazum in svoje glasovanje utemeljili s pravičnostjo. Ne gre, da morajo običajni državljani pridno plačevati davke, premožni pa si lahko izbirajo, ali jih bodo ali ne, so takrat dejali socialdemokrati in zeleni, ki prav v primeru Hoeneßa vidijo potrditev pravilnosti svojega ravnanja.
Enajstmetrovka v kanclerkina vrata
Hoeneß je moral po samoovadbi nemški državi plačati za 3 milijone evrov davkov in obresti. Še bolj kot pravičnost pa je šefe socialdemokratsko vodenih nemških dežel v državnem svetu motilo določilo sporazuma, po katerem ne bi smeli več kupovati zgoščenk s podatki o davčnih ubežnikih in bi bili ti sicer obdavčeni, a bi se lahko še naprej skrivali v anonimnosti svojih švicarskih bančnih računov.
Primer nogometnega funkcionarja je tako enajstmetrovka, ki je v predvolilni tekmi dosojena v korist socialdemokratov, je včeraj komentiral dnevnik Süddeutsche Tageszeitung. Zanjo pa ni krivo le Hoeneßovo prostodušno priznanje, da se najbrž ne bi samoovadil, če bi bil sprejet davčni sporazum, za katerega se je zavzemala vladajoča koalicija. Kanclerki Angeli Merkel primer nogometnega funkcionarja škodi tudi drugače.
Hoeneß, ki ni skrival naklonjenosti nemški zvezni kanclerki in je bil blizu bavarski Krščanskosocialni uniji (CSU), je bil vpliven človek tako v športu kot tudi v politiki. Njegov nasvet je rada poiskala Merklova in tudi drugi politični veljaki Krščanskodemokratske unije (CDU). Udarec je očitno tako hud, da se je Merklova včeraj javno distancirala od nogometnega funkcionarja. »Mnogo ljudi je zdaj razočaranih nad Ulijem Hoeneßom, med njimi tudi kanclerka,« je sporočil njen tiskovni predstavnik Steffen Seibert medijem v Berlinu. Predsednik nogometnega kluba Bayern ima seveda veliko zaslug v nogometu, vendar se jim je zdaj pridružila žalostna senca davčne utaje in ta ni le kavalirski delikt, so sporočili iz kanclerkinega kabineta.