Intervju z Christophom Leribaultom, direktorjem pariškega muzeja Petit Palais: Avtobusi, polni turistov, nas ne zanimajo

Slovenija je tukaj zelo malo znana in prepričan sem, da bo razstava vsaj v neki meri pripomogla, da jo bomo znali bolje uvrstiti tudi na geopolitični, ne le kulturni zemljevid. Sam pa zanjo nimam zaslug, je izključna zasluga gospe Barbare Jaki, direktorice Narodne galerije, in mojega predhodnika. Gospa Jaki je ravnala, kot bi ravnal vsak pravi profesionalec: v času, ko zaradi obnove Narodne galerije umetnin ni mogoče razstaviti doma, lahko takšna zbirka, ki sicer predstavlja tako pomembno dediščino, da je ne pošiljamo na gostovanja, izjemoma zapusti matično hišo. Zanimivo je, da ni šlo za kakšen diplomatski predlog, za kakšen meddržavni sporazum, kar se sicer pogosto dogaja in včasih muzeje sili v nekakšna nujna sodelovanja, ampak za željo dveh umetnostnih zgodovinarjev, ki sta želela prikazati umetniško moč tega slovenskega obdobja v Petit Palaisu.

Čez tisoč kvadratnih metrov; nekoliko manj prostora je v sosednjem prostoru dobila zbirka kvalitetnega, a nekoliko pozabljenega francoskega kiparja Dalouja iz devetnajstega stoletja, katerega otvoritev je bilo na isti večer. Obisk pa je bil res dober, prišel je celo minuli teden imenovani direktor Louvra, ki je imel prav ta dan otvoritev tudi »doma«; očitno ga je prignala radovednost. Veliko ljudi na otvoritvi je vedno dobro znamenje tudi za kasnejši obisk.

To so razstave za radovedno občinstvo, ki sistematično odkriva še kaj drugega kot znana imena, običajno pride okoli 30.000 obiskovalcev. Velik obisk, tja do 400.000 ljudi, dosežemo le z tistim, kar je znano; na takšne razstave namreč pridejo tudi ljudje, ki na leto obiščejo le eno ali dve razstavi. Jeseni bomo tako imeli precej drago razstavo flamskega slikarja Jakoba Jordansa, ki bo gotovo pritegnil veliko občinstvo.

Četudi smo subvencionirana ustanova, moramo seveda paziti, da program na eni strani prinaša nekaj dobička, ki ga lahko na drugi strani vložimo v projekte, ki so umetniško zanimivi, a finančno negotovi. Konec leta si ne moremo privoščiti pretiranega primanjkljaja, ker nam to otežuje programiranje naslednjega leta; to naredimo le izjemoma. Treba je povedati, da ima vsaj tretjina obiskovalcev prost vstop, do polovice pa pravico do nižjih cen vstopnic, od otrok do upokojencev in brezposelnih, zato je ta zaslužek manjši; vstopnica za ti dve razstavi stane osem evrov.

Naš muzej je odprt ves dan, enkrat na teden tudi zvečer, do 21. ure, več nam težave z varnostniki za zdaj ne dopuščajo, je pa to škoda, ker je Grand Palais onstran ceste, tako kot na primer Centre Georges Pompidou, v času občasnih razstav ves čas odprt do 22. ure.

Da, vsak se na svoj način prilagaja delovniku obiskovalcev in njihovim potrebam. Mi imamo posnetega vodnika, krasen vrt in kavarno, naše stalne zbirke so na ogled brezplačno, kar je seveda dobro za vrtce, šole, hendikepirane, za otroke iz deprivilegiranih območij; za vse te imamo tudi specializirana vodstva.

Če so v vsaki skupini vsaj dva ali trije, ki jih stvar zanima, je zame to že uspeh. Majhen premik v glavi lahko pomeni začetek nečesa zelo novega. Individualni obiskovalci pa so večinoma ljudje, ki bi lahko plačali vstopnico, tako da je ta brezplačen vstop bolj gesta, s katero sporočamo, da gre za naše skupno bogastvo. A imam včasih celo občutek, da ljudje menijo, da če je vstop prost, to pomeni manjšo kvaliteto (smeh). Vsekakor moramo pritegniti občinstvo, ki ga je morda strah velikih muzejev, umetnosti, za katero mislijo, da je ne razumejo ali da so stare slike dolgčas. Ki pa po drugi strani mislijo, da tudi sodobne umetnosti ne razumejo! Prav ti ljudje so naš izziv. Avtobusi, polni turistov, ki jih turistične agencije razvažajo po muzejih in bi nam večali obisk, niso naš cilj; naše poslanstvo je predvsem ustvarjanje stalnega domačega obiskovalskega korpusa.

Naš program v celoti subvencionira mesto Pariz, seveda pa prazne prostore občasno oddajamo podjetjem, s čimer financiramo finančno bolj tvegane projekte. Smo eden od štirinajstih mestnih muzejev, skupaj z Muzejem sodobne umetnosti največji med njimi; pri nas skrbimo za evropsko umetnost do leta 1940, oni za umetnost po tej letnici. Preostali muzeji so monografski, posvečeni posameznim avtorjem, predvsem pisateljem. V nasprotju z državnimi ustanovami nam sredstev od začetka krize do danes niso zmanjšali, res pa je, da so imeli v državnih muzejih prej v primerjavi z nami zelo velike proračune; zdaj smo nekako na istem.

Da, saj je za muzej strašno pomembno, da ima možnost novih nakupov, s tem dopolnjujemo svoje zbirke, včasih te dobijo nov akcent, pa tudi okus se spreminja, nekateri vidiki posameznih obdobij so bili včasih zaradi različnih razlogov nekoliko zanemarjeni, mi pa jih lahko znova potegnemo na svetlo in tudi to dela muzej živ. K temu seveda veliko pomagajo tudi donacije, čeprav nas te včasih lahko spravijo tudi v zadrego, ker prinašajo kaj, kar že imamo. Meni se je ob prihodu v Petit Palais zgodilo, da sem že v prvem tednu zapravil ves denar za nakupe, za dve sliki, zdaj pa bom moral biti leto dni priden!

Muzejev je pri nas toliko, da je vedno tudi veliko sprememb, še posebej v zadnjem času, ko odhaja v pokoj cela generacija direktorjev in bo prišlo do generacijske zamenjave, do izjemno velikih možnosti za mlade. V preteklosti so bila obdobja, ko je določen krog res obvladoval večino, zdaj ne. Je pa tako, da je dobro menjati delovno mesto in se učiti novih stvari, po drugi strani pa je tudi pomembno ostati dovolj dolgo, da se temeljito spoznaš z ustanovo, zbirko; projekti so vendarle dolgoročni. Dva petletna mandata se zdita razumna, a kakšnega pravila ni mogoče postaviti: dobri direktorji so lahko tisti, ki so v muzeju kratek čas, ali pa oni, ki so v njem preživeli 40 let. Je pa danes večji problem na nižjih ravneh, saj ne ustvarjamo več novih delovnih mest, v administraciji jih celo krčimo, tako je manj mest za kustose, konservatorje, dokumentaliste, kar bo sedanjim študentom umetnostne zgodovine povzročalo velike težave.