Zdaj niso najidealnejši časi za reševanje okoljskih problemov, saj se ljudje borijo za svoje preživetje, je ob lanskoletnem dnevu Zemlje ugotavljala profesorica geografije na ljubljanski filozofski fakulteti dr. Metka Špes. Letos je potemtakem še slabše, saj je stiska ljudi še večja, brezposelnost je narasla, gospodarska dejavnost nazaduje, proračunska blagajna je izžeta. Minuli teden smo ob razpravi o podražitvi emisijskih kuponov za onesnaževanje okolja z izpusti CO poslušali prav to: okoljski in podnebni cilji so izjemnega pomena, vendar bo dvigovanje cene kuponov na raven, na kateri se bolj kot onesnaževanje splača vlaganje v čistejše tehnologije, ob že tako zaostrenih gospodarskih razmerah v grob spravilo kar nekaj energetsko intenzivnih podjetij. Toda ali je skrb za okolje res luksuz, ki si ga lahko privoščimo šele, ko gre družbi dobro?

Odgovor bi moral biti jasen vsaj vsem tistim, ki te dni po travnikih nabirajo šparglje in v gozdu iščejo čemaž, so se kdaj že odpravili po gobe ali borovnice, sredi poletja skočili v mrzlo jezero ali reko... Vse to je eko in popolnoma brezplačno in lahko celo precej okrepi šibak posameznikov proračun. Če bo enkrat onesnaženo do te mere, da ne bo več varno za uživanje ali bo celo izginilo, bo treba po hrano in vodo v trgovino, po vodno osvežitev pa na s klorom dezinficirano kopališče. Za plačilo seveda.

Čisto in zdravo okolje je javna dobrina. Kdor njeno kakovost poslabšuje, pa naj gre za odmetavanje smeti v naravo ali izpuščanje svinjarije v zrak, uničuje oziroma zmanjšuje skupno družbeno premoženje. Ker je beseda neprecenljivo preveč abstraktna in je marsikdo ne razume, hkrati pa je povsem neuporabna za princip onesnaževalec plača, ki ga uveljavlja Evropska unija, skušajo zdaj različni avtorji temu premoženju izračunati ceno. Program Združenih narodov za okolje UNEP je recimo vrednost celote ekosistemskih storitev v letu 2008 ocenil na 21 do 72 bilijonov ameriških dolarjev, medtem ko je svetovni BDP tega leta znašal približno 58 bilijonov dolarjev.

Za Slovenijo obstaja študija, koliko denarja bodo državi v prihodnjih 50 letih prinesla pohorska barja. Če jih bomo ohranjali takšna, kot so, in bodo še naprej služila turizmu, čiščenju vode, zraka, ohranjanju naravne mikroklime, bomo imeli v 50 letih od njih za 190 milijonov evrov koristi. Takšen trend se bo nadaljeval še naprej. V drugem scenariju, ki predvideva, da bi šoto in drugo lesno biomaso izčrpali, porezali in uporabili, pa bi imel nekdo le enkratno korist 39 milijonov evrov, saj bi šoto porabili, je za Dnevnik že pojasnjevala Martina Kačičnik Jančar z zavoda za varstvo narave. Enako velja za druge naravne vire in njihovo izkoriščanje: gradnjo v prostoru, rabo vode, zemlje, gozdov, rastlin...

Tako bomo, če se bo uničevanje narave nadaljevalo, do leta 2050 plačevali sedem odstotkov svetovnega BDP za nadomeščanje tistega, kar bi nam narava sicer dajala zastonj: pitno vodo, blaženje podnebnih sprememb, varovanje. Pomen okolja za zagotavljanje človeške blaginje namreč močno presega samo črpanje naravnih virov, saj ustvarja tudi prehransko varnost, ohranja čiste vodne vire, ščiti pred ekstremnimi vremenskimi pojavi, ohranja zdravje ljudi in živali, ustvarja pestrost družbenih odnosov ter svoboščine in izbiro ljudi. Le katera družba si lahko namesto brezplačnih storitev narave privošči plačevati za vse to, še posebej če ji ne gre najbolje? In zakaj? Da bi imel posameznik oziroma skupina posameznikov korist, družba pa strošek? Privatizacija dobičkov in socializacija stroškov se na področju okolja dogajata že ves čas.