Čeravno je pri teh zadevah vedno treba upoštevati tudi možnost naključnosti, pa je, če vzamemo za dejstvo, da je bil napad izveden ob načrtovanem času, pomenljivo, da so bili žrtve bombnega napada v Bostonu rekreativci. Tekači, ki so za zmagovalcem zaostajali 3 ure. Bombi sta tresnili v tekače, ki so na teku bili zgolj lastno individualistično bitkico. Na neki način v odvisnike (Daydream nation bi dejali Sonic Youth), če rekreativni tek na dolge proge razumemo kot obliko drogiranja, med drugim seveda zato, ker tek na dolge proge izrazito sprošča endorfin, hormon sreče. Kar je nemara eden pomembnejših razlogov za priljubljenost teka v zahodni civilizaciji. V ZDA še posebej. Zbombardiran je bil najstarejši svetovni maraton, ki se je prvič zgodil leta 1897. Nekaj kar predstavlja srž zahodnjaškega življenja, v katerem tek pomeni bežanje pred problemi v vzporedni svet, iskanje pozabe, individualistično osvobajanje od tesnobnosti taistega sistema, ki zato, da kot takšen sploh lahko obstaja in deluje, potrebuje vojne. Ki pa se praviloma dogajajo v krajih, kjer ljudje če že tečejo, tečejo iz potrebe. Če že ne pred metki ali bombami, pa vsaj zato, ker zamujajo na pešpoti v 10 kilometrov oddaljeno šolo, le redko pa zaradi rekreacije ali da se razbremenijo stresa.

V tem smislu je bostonska bombaška akcija precizna in v razumevanju pomenskosti rekreativnega teka na dolge proge bolj poglobljeno domiselna izbira cilja od sesutja WTC. Kdor koli jo je že izvedel. Povsem mogoče, da osumljena brata. Čeravno je potemtakem izjava enega od njiju, da ne razume Američanov, sporna... Vzeti za cilj bombaške akcije maratonski tek v Bostonu namreč prej priča o razumevanju kot o nerazumevanju materije.