»Mamo boste našli tamle v vrtu,« je bil sobotni pozdrav Maje Kržišnik, hčerke Jute Krulc, ki ima skupaj z možem Tomažem krasno domačijo sredi Žirov s še bolj čudovitim Jutinim vrtom za njo in je bila sredi priprav na rojstnodnevno slavje. Juta Krulc se takoj izkaže za živahno gospo z bistrim pogledom in še bolj bistrimi mislimi, ki niti za trenutek ne pokaže, da je pred dvema dnevoma praznovala stoti rojstni dan.
Oblikovala skoraj štiristo vrtov
»Ne, nič nisem nervozna zaradi slavja, zakaj bi pa bila? A da pride veliko ljudi? Nič zato. Veste, danes so ljudje bolj tako tako. Vsi se nekaj pretvarjajo, vsi skrbijo le za zunanjo podobo, za plehko lupino, za katero pa je malo vsebine. Jaz imam pa rada nenarejeno, resnično lepoto. Takih ljudi pa je malo in taki so mi še bolj pri srcu. Z naravo pa ni tako. Narava je vsa lepa, vsa je nenarejena, pristna. Narava je edina, ki ti odkrito pove, kadar ima zadosti, in te udari nazaj. Pa ne, da ne bi marala ljudi. Samo časi so očitno taki, da je pomemben le denar, drugega pa nič,« je bil popolnoma nepričakovan začetek zanimivega pogovora z legendarno oblikovalko skoraj štiristo vrtov.
Zanimiva življenjska zgodba Jute Krulc se je začela 18. aprila 1913 v Radovljici, otroštvo je z mamo preživela v Ljubljani, kjer se je navzela tudi meščanskih navad, vrednot in smisla za lepoto. Zagotovo pa tudi ljubezni do narave. »Zagotovite mi, da svoja otroka vzgajate tako, da bosta vedno čutila stik z naravo, z okoljem, ki nas obdaja! In v športnem duhu,« je bila ostra prošnja stoletne gospe, ki se ji pač ne da ugovarjati.
Juta Krulc je študirala arhitekturo pri profesorju Vurniku, poročila pa se je z oficirjem jugoslovanske kraljeve garde Mirkom Krulcem. »64 let sva bila poročena in le prvi dve leti pred vojno sta bili zares lepi. Potem pa...« se ji malo ustavi glas. Vojno je mož sprva preživel v ujetništvu, nato pobegnil in se pridružil partizanom. Po vojni ni več želel opravljati vojaške službe, kar ga je za vedno zaznamovalo, saj je bila oznaka »ni želel služiti Titu« v takratnih časih verjetno nekaj najhujšega. Juta pa je bila v petdesetih letih asistentka pri profesorju Cirilu Jegliču na agronomski fakulteti in je sodelovala pri zasnovi Volčjega potoka. »Ki pa danes ni več tisto, kar smo si mi želeli,« pripomni z malce grenkobe.
Najprej mora spoznati človeka
Ko bi morala prevzeti profesorjevo katedro, so jo ukinili. In morala je iti na svoje. V današnjih časih nekaj normalnega, celo dobičkonosnega, je bilo v tistih letih huda stvar. Samostojna oblikovalka vrtov? »Prav iskan posel takrat to ni bil. Težko je bilo. A ljubezen do vrtov je premagala vse ovire. Moji vrtovi so taki, kakršni so mi všeč ljudje. Nenarejeni, pristni. Na začetku se zdijo neurejeni, skromni, nič posebnega. A lastnik ga mora negovati, ga začutiti in se v njem predvsem spočiti. Temu so namenjeni!«
Niti en njen vrt ni enak drugemu. Včasih je za neko posebnost dovolj le kakšna drugačna roža. Nobenega vrta pa se ne loti, če prej ne spozna lastnika. In tako se je skozi potovanja, glasbo, vrtove, ljudi prebila do stotega rojstnega dneva. »Vedeti moraš, zakaj vztrajaš. Jaz zaradi resnične, nenarejene lepote. Zaradi glasbe, zaradi narave. To me drži pokonci. Osrečuje me, če srečam prave ljudi. Take, ki imajo veliko v sebi. To mi daje moč in energijo. Kot pri vrtovih. Najbolj mi ostanejo v spominu tisti, pri katerih sem začutila, da niso tam samo zato, ker morajo biti pri hiši. Ampak zato, da predstavljajo nekaj lepega. In potem razmišljaš, kaj si človek želi od vrta, kaj od njega pričakuje. In se skupaj ustvari. To je tisto!« razkriva življenjske modrosti stoletnica, ki se najraje spočije – kje drugje kot v vrtu, v naravi. »Moja šibka točka pa so drevesa. Tista, ki jih začutim.« Na srečo jih je bilo v njenem življenju veliko.