Tudi športniki so praviloma dobri ljudje in ni jih malo, ki se lahko pohvalijo, da živijo bolje od povprečja. Zato ne čudi, da so dostikrat v prvih vrstah, ko je treba pomagati. Spomnimo se na primer hokejista Anžeta Kopitarja, ki je lani za pomoč socialno ogroženim otrokom na turnirju v golfu zbral 30.000 evrov, ali pa nekdanjega alpskega smučarja Jureta Koširja, ki že tradicionalno organizira dobrodelni tek, sredstva pa so prav tako namenjena pomoči potrebnim otrokom. In podobnih primerov slovenskih športnikov, ki ne razmišljajo dolgo, ko je treba pomagati, je še veliko.

Seveda dobrodelnosti nismo izumili Slovenci. Dejansko so sredstva, ki jih zbirajo pri nas, zgolj kaplja v morje v primerjavi z milijoni, ki se stekajo na račune v tujini. Toda izkušnje kažejo, da zgolj dobri nameni niso dovolj. Ničkolikokrat se je namreč zgodilo, da zbrana sredstva niso dosegla tistih, ki so jim bila namenjena. Še več: nedavna raziskava prek luže je pokazala, da kar 74 odstotkov zbranih sredstev »izpuhti« oziroma jih za svoje delovanje porabijo tisti, ki delujejo v ozadju, najpogosteje različni administratorji. Ni pa jih malo, ki se za donacije odločijo predvsem iz davčnih razlogov. Z več milijoni dolarjev podprte dobrodelne organizacije, ki tudi dejansko izvajajo programe, ki dosežejo pomoči potrebne, pa so le redke. Med športniki, ki se v zadnjem desetletju najbolj razdajajo, so najboljši golfist na svetu Tiger Woods (izobraževalnemu centru je iz lastnega žepa namenil več kot 10 milijonov dolarjev), sedemkratni zmagovalec kolesarske dirke po Franciji Lance Armstrong (raziskavam raka je namenil pet milijonov) in zmagovalec vseh štirih teniških turnirjev za veliki slam Andre Agassi (ima svoj center, v katerem brezplačno šolajo otroke, z bančnega računa je nakazal tri milijone).

Toda (nekdanji) športnik, ki se mu zavoljo pomoči klanja ves svet, je pravzaprav pomoči tudi sam potreben, in sicer nekdanji boksar Muhammad Ali, ki že dolgo boleha za parkinsonovo boleznijo. Njegova dobrodelnost pa se ne meri v milijonih dolarjev, temveč v številnih zgodbah in njegovi pripravljenosti, da osreči ljudi. Leta 1990 je tako pomagal pri izpustitvi 14 ameriških talcev iz Iraka, bil ob Nelsonu Mandeli, ko so ga po 28 letih izpustili iz zapora, rad pa obiskuje in opogumlja tudi bolne in pohabljene otroke. Kapo dol!