»Mesto za taborišče smo si izbrali v veliki in globoki kotanji, nad katero se nagibata košata bukev in zelo visoka, debela jelka. In zares zagledaš lesenjačo šele, ko se spustiš čez rob kotanje. Zdi se, kakor da se je čez noč sama vzdignila iz vlažnih tal,« je o novem domovanju, kamor je prišel 17. aprila 1943, v svojem dnevniku zapisal Edvard Kocbek. Pred natanko 70 leti je začela nastajati znamenita Baza 20, skrita med gozdovi Kočevskega roga, ki so političnemu vodstvu NOB od aprila 1943 do decembra 1944 nudili varno zavetje. V marsičem edinstvenega sedeža vodstva kakega odporniškega gibanja v Evropi okupator nikoli ni odkril, čeprav je bil nekajkrat nevarno blizu.
Bili so le nekaj korakov stran
Jože Saje, oskrbnik in vodnik po Bazi 20, je že, ko je bil še šolar, slišal o dogodku, ko bi se zgodovina NOB lahko zasukala drugače. »Italijani tega dela Kočevskega roga niso nikoli prečesali, ker so menili, da je preblizu vasi. Da so partizani izbrali dobro lokacijo, pa je pokazala nemška ofenziva oktobra 1943, ko je šla tu mimo kolona kakih 150 nemških vojakov. Vedeli so, da je Baza 20 nekje v Rogu, ne pa tudi točno kje. Politično vodstvo je bilo takrat v podzemnem bunkerju sredi Roga. Ostali prebivalci in nekaj borcev zaščitne enote pa so bili tukaj. Imeli so postavljeno zasedo in so videli to nemško kolono. Videli so tudi nemškega vojaka, ki je šel opraviti potrebo med smreke, ki so zakrivale pogled do barak. Ni opazil ne barak ne zasede, ki je opazovala njega. Te zgodbe obiskovalcem nisem pripovedoval, ker sem bil prepričan, da ne more držati. Nato pa je nekoč, ko sem po Bazi 20 vodil skupino upokojencev iz Ljubljane, nekdo povedal prav to zgodbo. In povedal je tudi, da je bil v tej zasedi. Od takrat naprej jo pripovedujem vsaki skupini.«
Kočevski rog je že leta 1942 predstavljal središče odpora in revolucije, nekakšno državo v državi, kjer je delovalo vojaško in politično vodstvo, različne delavnice, bolnišnice, šole, tiskarne in mnoge druge ustanove. To je bil unikum v takratni okupirani Evropi, pravi Saje. Po veliki italijanski (»roški«) ofenzivi poleti 1942 se je vodstvo NOB umaknilo v Polhograjske dolomite, aprila 1943 pa se je politično vodstvo vrnilo v Rog, tokrat v Bazo 20. »Ko so iskali lokacijo za sedež vodstva, so poslali skupino, naj pripravi vse potrebno na povratek v Rog. Srečali so dr. Pavla Lunačka, ki jim je povedal za kraj, kjer je med veliko italijansko ofenzivo taborila partizanska četa in Italijani njenega taborišča niso našli. Med več lokacijami se je za to potem odločil Ivan Maček - Matija,« pripoveduje Saje.
Zamenjali so le strehe
V Bazi 20 je partizansko politično vodstvo živelo in delalo do decembra 1944, ko se je preselilo v Črnomelj. V tem času so postavili 26 barak, v katerih se je zadrževalo okrog 140 politikov in borcev. Po Sajetovih besedah je kljub 70 letom še vedno tri četrtine lesa avtentičnega, razen streh, ki so bile zamenjane že večkrat. Od množice partizanskih objektov v Rogu so danes ohranjene le Baza 20 ter bolnišnici Jelendol in Zgornji Hrastnik. Vsi objekti so zavarovani kot spomeniki državnega pomena.
Dolenjski muzej skrbi v sodelovanju z Zavodom za varstvo kulturne dediščine za obnovo barak od leta 1995. Letno obnovijo dve do štiri barake. »Ko gre za izredne poškodbe, kot se je zgodilo v letošnji zimi, je dela seveda še veliko več. Imeli smo meter in pol snega. Povzročil je precej škode, največ na bolnišnici Jelendol, ko se je pod težo snega vdala kuhinja. Barako bo treba popolnoma razdreti in jo povsem na novo sestaviti.« Saje pričakuje, da jim bo še letos uspelo popraviti poškodovane objekte, ministrstvo za kulturo je (ustna) zagotovila menda že dalo, zdaj čakajo le še na formalni postopek.
Ob letošnjem jubileju je Dolenjski muzej v Mačkovem domu pod Bazo 20 na ogled postavil stalno razstavo z naslovom Kočevski rog med drugo svetovno vojno in danes, dve stalni razstavi pa sta bili že v 90. letih prejšnjega stoletja postavljeni na sami Bazi 20. Kot dodaja direktor Dolenjskega muzeja Zdenko Picelj, so se letos odločili tudi za prenovo informacijskih panojev in napisnih tabel na vseh objektih te znamenite lokacije, ki bo prve obiskovalce v novi preobleki pričakala 1. junija, ko bodo z osrednjo prireditvijo počastili jubilej enega redkih ohranjenih spomenikov slovenske državnosti iz tistega obdobja.
