Službeni avtomobil je bil dolga desetletja nedosegljiv privilegij, rezerviran samo za najbolj zaslužne direktorje in funkcionarje, nato pa se je s spremembo sistema spremenil v nekaj, kar je dosegljivo za skorajda vsakogar. Kajti to je bil eden od načinov, kako pokazati svoj status, uspešnost, pomembnost v podjetju in navzven. In navsezadnje način, kako priti do nekoliko »boljšega« avtomobila. A streznitev je sledila zelo hitro, država in davkarija sta primaknili svoj lonček in začetno navdušenje je zelo hitro splahnelo. Službeni avtomobil je namreč lahko tudi precej drago dokazovanje uspešnosti in pomembnosti.

Zadeva, ki spremlja službeni avtomobil in se je bojijo vsi, ki bi jih zamikala ideja o tem, se imenuje boniteta. Uporaba službenega avtomobila za potrebe službe je sicer povsem normalna in logična, a isti avtomobil uporabljati po koncu delovnega časa še za zasebne namene… To pa je že povsem druga zgodba, ki za seboj potegne boniteto in račun se zaposlenim s povprečnimi slovenskimi dohodki enostavno ne izide več. V davčni osnovi delojemalca se namreč mesečno upošteva 1,5 odstotka nabavne vrednosti vozila. Ali prevedeno: če je naš jekleni lepotec vreden 20.000 evrov, je v dohodninski obrazec treba vključiti boniteto v vrednosti 3600 evrov. Nabavna vrednost vozila, ki se upošteva pri izračunu davčne osnove, se v drugem, tretjem in četrtem letu vsako leto zniža za 15 odstotkov, v petem, šestem, sedmem in osmem letu se vsako leto zniža še za 10 odstotkov, v vseh naslednjih letih pa je enaka 10 odstotkom nabavne vrednosti.

Lahko se tudi zmanjša

Boniteta je torej vsaka ugodnost v obliki izdelka, storitve ali druge ugodnosti v naravi, ki jo delojemalcu ali njegovemu ožjemu družinskemu članu zagotovi delodajalec ali druga oseba v zvezi z zaposlitvijo. Za boniteto se šteje tudi vsakršna ugodnost, ki se nudi osebi iz zaposlitve, ki pa ni nujno delovno razmerje. Gre torej za korist v naravi, ne v denarju. Za uporabnika vozila je pri tem zanimivo, da se lahko boniteta zmanjša za polovico, če je zaposleni v mesecu v zasebne namene prevozil manj kot 500 kilometrov (kar je sicer bolj malo verjetno), boniteta pa se mu lahko poveča za 25 odstotkov, če podjetje uporabniku plačuje gorivo tudi za zasebne vožnje. Boniteta se šteje za dohodek iz delovnega razmerja, torej se všteva v osnovo za dohodnino od dohodka iz delovnega razmerja in se zmanjša za obvezne prispevke za socialno varnost, ki jih je na podlagi posebnih predpisov dolžan plačevati delojemalec. Ali in v kakšni višini boniteta vpliva na stopnjo dohodnine, pa je odvisno od več dejavnikov: zavezanec ima lahko poleg plače še druge vire dohodka, pomembno je tudi, v kateri dohodninski razred zapade obdavčitev med letom.

Dokumentacija mora biti urejena

Sicer je pri uporabi službenega vozila zelo pomembno dosledno in natančno beleženje vožnje, s katerimi se razmeji službene vožnje od zasebnih, evidenca prevoženih kilometrov pa je najboljši dokaz in hkrati pripomoček, da ugotovite, koliko nastalih stroškov v poslovnem letu lahko pripišete dejavnosti in koliko zasebni uporabi. Dokumentacija mora enostavno biti zgledno urejena, saj je treba pred davčnim organom zagotoviti dokaze, da je šlo dejansko za službene vožnje. Pomemben dokaz so potrdila o plačilu cestnine in računi z bencinskih servisov.

To pa je danes, v dobi, ko vedno zmanjkuje časa, kar precej neprijetno »administratiranje«, je že pred časom opozarjala davčna svetovalka Romana Kruhar Puc, ki dodaja, da se plačilu bonitet ni mogoče izogniti. »Pri obračunu bonitete se lahko delojemalec in delodajalec dogovorita, da se mu plača poviša in se mu nič ne pozna. Načeloma pa bi se morala delojemalcu neto plača znižati, ker je višja osnova in je več davkov in prispevkov. A tudi če podjetje plačuje polno boniteto, je potrebno po mojem mnenju v vsakem primeru, ko greste na službeno pot, imeti potni nalog, da lahko dobite povrnjene stroške poti. V primeru, da bi imel na primer direktor službeni avto in bi ga uporabljal le zasebno, pa še potnega naloga se mu ne bi ljubilo pisati, bi se postavilo vprašanje, zakaj ima podjetje med osnovnimi sredstvi sploh službeno vozilo.« Tako je za zaposlenega, po vseh preračunih sodeč, bolje, da ima svoje osebno vozilo, saj dobi več s povračilom stroškov, pa še manj bremena ima s pisanjem potnih nalogov.

Tveganje je preveliko, cena pa previsoka

Inšpekcije so seveda del takega »vsakdana«, čeravno v tako imenovanih navzkrižnih kontrolah v oko pade tudi uporaba službenih vozil. Preverijo se evidenčne knjige voženj, prevoženi kilometri, relacije, nameni poti. In če je evidenca pomanjkljiva, lahko kaj hitro postane sumljivo, da je zaposleni uporabljal vozilo za zasebne namene. Sledi obračun bonitete za nazaj, kar je lahko velika obremenitev za podjetje. Tega pa si danes podjetja vsekakor ne želijo. Pa čeprav je inšpektorjev veliko manj, kot bi pričakovali, in prav vsega tudi ne morejo »ujeti«. A tveganje je vseeno preveliko, cena za to pa previsoka.

Omejitev, kdo lahko sedi za volanom službenega vozila, pravzaprav ni. Običajno zadostuje, kot bi lahko rekli za »navadne smrtnike«, že podpisan veljavni potni nalog delodajalca, kjer je krog podpisnikov lahko širok in urejen z internim aktom. Imeti mora tudi vozniški izpit. Včasih so zahtevali tudi pooblastilo, predvsem policija, a to zdaj ni več nujno. Seveda pa se mora voznik zavedati, da mora z vozilom ravnati skrbno in biti enako previden pri vožnji kot sicer. A to bi moralo biti tako ali tako samoumevno.