Drugi pomen je še bolj enostaven. Televizija odseva duh časa in kot ogledalo, torej špegu, vrne nazaj podobe našega vsakdana. Namesto da bi se pogledali v ogledalo, raje odpremo televizijo. Tam srečamo sebe, svoje užitke in predsodke. Eden ključnih užitkov zadnjih let sliši na ime privoščljivost. Ekrani nam služijo zato, da nam skozi sliko prenesejo tisto, kar z veseljem privoščimo drugim. Največkrat kazen ali pokoro. Zato neizmerno uživamo, ko vidimo, da nekomu rušijo domnevno na črno zgrajeno hišo, drugemu odvzemajo diplomo ali magisterij, nekoga naženejo iz službe ali pa mu zasežejo račun na Cipru. V nas se prebudita tisti primaren občutek in želja, ki sliši na ime »da mu vsaj ne bi ratalo«. Zdaj, ko se vse televizije trudijo dokazati, da tej vladi ne bo ratalo, da bomo morali kljub vsemu po kolenih v Bruselj, da je vse ista pašta z enakimi kalibri, ki samo grebejo, kar se na pogorišču še da prigrebsti, gre ta naš privoščljivi »ne uspeti« v totalne banalnosti. Pred leti smo bili malo ponosni na Tino Maze, ampak v bistvu smo želeli, da ji ne bi ratalo. Da bi si polomila zobe, tista italijanska ekipa z Andreo Massijem sklonjena odšla nazaj, ona pa s culico prosila milosti pred zaprtimi vrati reprezentance. Da bi se še enkrat dokazalo, kako posebneži v tej deželi nimajo kaj iskati. Ali si v tropu ali pa te ni.

Banalnost ima tudi svojo skrajnost. V novi oddaji DA Šov na Planet TV, voditelj Denis Avdič pride s kufrom denarja v tuje stanovanje in poskrije nekaj tisočakov na bolj ali manj nemogoča mesta. Nato se družina zapodi v iskanje bankovcev. Če je po eni strani res bedno gledati, kako pred kamerami razmečejo svoje stanovanje v prafaktorje, zato da bi našli kakšen bankovec, je po drugi strani pri nas gledalcih navzoč en tak užitek v smeri, da ne bi našli veliko. Da vidimo, kako so vsi luzerji. Kot tisti modeli, ki hodijo na oder Opere in se nastavljajo komentarjem v oddaji Slovenija ima talent. Enostavno si želimo, da jim ne bi ratalo. Da bi bili vsi v enaki, če ne še  v večji jebi, kot smo sami.

In v tej Avdičevi oddaji, ki je napol amaterska lepljenka radijskih domislic in oponašanj Srečka Katanca ter Zorana Jankovića, vse skupaj pa kot v kakšni tretjerazredni oddaji s skrito kamero prepleteno z odlomki, pokradenimi na internetu, smo doživeli pravo srečanje z realnostjo. Špegu na kvadrat. Ko je imela tekmovalka na izbiro, da še podvoji svoj z neba padli znesek, se ni odločila za znanje, temveč srečo. Ko šljivi znanje, tukaj potrebujemo samo še srečo. Basta.

Kar so lepo pokazali vsi čudaki, ki so jih v oddaji Preverjeno strpali v nekakšno sekto, zaradi njihovega neskončnega ponavljanja happy, happy, happy… Nam, ki želimo, da nikomur ne rata, jasno, ni nič jasno, da nekdo velike vsote zmeče zato, da jih učitelji odpeljejo v druge sfere. Nekaj, kar ni uporabno kot hiša, avto, posestvo, jahta in še kaj. In nikomur ni bilo nič jasno, ko je ena od udeleženk seans mirno izjavila v kamero: eni vlagajo v banke, jaz pa vlagam v sebe. Držim pesti, da ji rata. Mnogim z bankami ne bo…