Vprašanje, ali imajo v tujini odprte račune, smo zastavili vsem članom vlade Alenke Bratušek in bivši Janševi vladni ekipi, predsednikom državnega zbora v sedanjem parlamentarnem mandatu ter prvakom strank in vodjem poslancev, ki so (bili) na čelu strank oziroma poslanskih skupin po državnozborskih volitvah leta 2011. Račun v tujini sta potrdila le minister za infrastrukturo in prostor Samo Omerzel in prvak SD Igor Lukšič. A ju nimata odprtih v kakšni davčni oazi, temveč na Hrvaškem. Kot nam je dejal prvak SD, je na ta račun dobil le honorar v višini okoli 200 evrov, ki si ga je prislužil s sodelovanjem v komisiji za zagovor doktorata na Fakulteti političnih znanosti v Zagrebu. Ob tem je zagotovil, da je račun prijavil slovenski davčni upravi. Z ministrstva za infrastrukturo in prostor pa so nam sporočili, da je minister Omerzel na račun na Hrvaškem v preteklosti prejemal plačo. Kot je mogoče razbrati iz Omerzelovega življenjepisa, je bil namreč od aprila 2011 direktor družbe Eol grupa iz Karlovca. Od leta 2004 do 2009, torej v času, ko je bila evropska poslanka, je imela odprt račun v tujini (pri belgijski banki) sedanja prvakinja NSi Ljudmila Novak, saj je »bilo to zaradi mojega bivanja v tujini bolj praktično«. Ob prenehanju mandata v Bruslju pa ga je zaprla in sredstva prenesla na domačo banko. Da je imel nekoč odprt račun v tujini, je mogoče sklepati tudi iz odgovora finančnega ministra Uroša Čuferja, da v tujini nima »aktivnega računa«.

So pa nekateri politiki, ki so nam sicer odgovorili na del vprašanja o bančnih računih izven Slovenije, »spregledali« drugi del našega dopisa ali pa so se odločili, da nam na ta del ne bodo odgovorili. Gre za vprašanje o morebitnih računih v tujini njihovih najožjih družinskih članov. Tako na primer v odgovoru prvaka PS Zorana Jankovića ne najdemo nič o računih podjetij, ki se omenjajo v povezavi s posli sina Jureta Jankovića na Cipru. Nekdanji finančni minister Janez Šušteršič pa je zapisal, da nam o družinskih članih ne more odgovarjati. »So samostojne in polnoletne osebe in vam ne morem posredovati kakršnihkoli podatkov v zvezi z njimi, niti številke čevljev ne, če bi vas to slučajno zanimalo, pa tudi poznam ne nujno teh podatkov,« je navedel.

Nekateri politiki pa so prezrli kar naše vprašanje v celoti. Od ministrov sedanje vlade gospodarski minister Stanko Stepišnik, ki se je odločil, da svojega premoženja javnosti ne bo razkril in torej tudi na vprašanje o morebitnem računu v tujini ne bo odgovarjal. Med člani prejšnje vlade se je poleg premierja Janeza Janše v molk zavil še minister za izobraževanje, znanost, kulturo in šport Žiga Turk.

Število računov v tujini se je več kot podvojilo

Praksa odpiranja računov v tujini se je v zadnjih letih močno povečala. Število prijavljenih računov pravnih oseb je od konca leta 2010 poraslo z 933 na 2275, število računov fizičnih oseb pa s 4000 na 10.600. Posebne statistike o tem, koliko podjetij oziroma posameznikov ima račune v tujini (lahko jih imajo namreč odprtih več), Durs ne vodi. Za podjetja je daleč najbolj zanimiva Avstrija, za posameznike pa Italija, ki ji sledita Avstrija in Nemčija.

Po mnenju nekdanjega šefa Dursa Ivana Simiča naj bi število prijavljenih davčnih računov v veliki meri ustrezalo resnici. »Menim, da je to kar realna številka. Obrestna direktiva EU je omogočila, da Durs o bančnih računih v tujini ve veliko več, kot se je to vedelo prej.« Iztok Verdnik z Dursa o tem ni tako prepričan. »To je približno tako, kot lahko ugibamo, koliko je davčnih utaj.« Glavni vzrok za porast števila računov vidi v okrepljenem nadzoru in številnih pozivih Dursa – ti so se začeli leta 2009 – da morajo davčni zavezanci prijaviti vse račune v tujih državah.

Podatek o računu, odprtem pri banki ali hranilnici v tujini, morajo predložiti rezidenti Slovenije. Rezidenstvo pomeni, da ima oseba v Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče, da ima v Sloveniji »središče svojih osebnih in ekonomskih interesov«, oziroma da je v Sloveniji v posameznem davčnem letu prisotna več kot 183 dni. Rezident je tudi oseba, ki biva izven Slovenije zaradi zaposlitve v diplomatskem predstavništvu, konzulatu, mednarodni misiji ali stalnem predstavništvu Slovenije pri EU, kot javni uslužbenec z diplomatskim ali konzularnim statusom, oziroma je zakonec ali vzdrževani družinski član takega javnega uslužbenca in prebiva s to osebo. Globe za fizične osebe, ki računov ne prijavijo, se gibljejo od 210 do 1200 evrov, za pravne osebe pa od 800 do 30.000 evrov, za odgovorne osebe od 400 do 4000 evrov.

V Sloveniji velja pravilo svetovnega dohodka, kar pomeni, da je treba prijaviti vsak dohodek kjerkoli na svetu. Slovenski proračun na ta način dobi od tistih, ki imajo prijavljene bančne račune v tujini, dohodnino od prejetih obresti na depozite v tujih bankah. Gre za razliko med akontacijo dohodnine, ki jo odtegne tuja banka, in našo 25-odstotno stopnjo dohodnine (do letošnjega leta je bila 20-odstotna).

Po podatkih Dursa je leta 2011 najvišja odmerjena dohodnina od obresti v Sloveniji oziroma EU znašala nekaj manj kot 117.000 evrov. Dursova statistika ne ve povedati, ali je imel ta človek račun(e) v Sloveniji ali tudi v tujini, tudi zato, ker se obresti seštevajo. Omenjeni rekorder je prejel skupno 583.865 evrov obresti (48.655 na mesec), kar pomeni, da je imel ob npr. 4-odstotni obrestni meri in celoletni vezavi na računu 14,6 milijona evrov. Deset zavezancev z najvišjimi obrestmi je sicer proračunu prineslo okoli 480.000 evrov.

V skladu s prej omenjeno obrestno direktivo je vsaka država članica EU zavezana drugi državi članici posredovati podatke o dohodkih od prihrankov, ki jih imajo lastniki v eni državi članici, prebivajo pa v drugi državi članici. Obresti na denarne depozite nad 1000 evrov so obdavčene ob prijavi in gredo v proračun kot cedularni davek po 25-odstotni stopnji. Izjemi sta Avstrija in Luksemburg (pa tudi Švica in nekatere države izven Evrope), kjer velja tako imenovani mehanizem davčnega odtegljaja. Pri teh dveh državah je razlika v tem, da se davčnemu zavezancu pri odmeri davka v Sloveniji odšteje plačani davek v Avstriji ali Luksemburgu, davčni odtegljaj pa se deli med državo vira (Avstrijo oziroma Luksemburgom) ter Slovenijo tako, da država vira 25 odstotkov davčnega odtegljaja obdrži zase, 75 odstotkov davčnega odtegljaja pa nakaže Sloveniji. Višina obdavčitve je po pojasnilih Dursa v obeh primerih približno enaka. Iz Avstrije je sicer slovenski proračun leta 2011 prejel 1,4 milijona evrov ali približno 250 tisoč evrov več kot leto prej. Dohodnina iz obresti na švicarskih računih se je povečala z 294 tisoč na 440 tisoč evrov, iz Luksemburga pa s 40 tisoč na 53 tisoč evrov.

Medtem ko poteka med Slovenijo in večino držav EU avtomatična izmenjava tudi o imetnikih računov, pa Avstrija in Luksemburg zaradi bančne tajnosti teh podatkov ne pošiljata. Drugače je seveda, kadar ocenita, da gre za pomembne informacije za slovensko davčno upravo oziroma kadar jih za podatke zaradi suma storitve kaznivega dejanja zaprosi Durs. Ob tem naj dodamo, da je Luksemburg po pritisku evropskih institucij napovedal, da bo prakso bančne tajnosti ukinil s 1. januarjem 2015, v Avstriji pa zahtevane spremembe še preučujejo.

Priložnost za davčne utaje

Simič v odpiranju računov v tujini ne vidi nič spornega, dokler so ti prijavljeni. Meni pa, da bi morali več storiti za to, da bi Slovenci odpirali račune doma. »Na tem področju ne naredimo veliko. Še več, slovenska politika in slovenski mediji osebe z višjimi dohodki silijo, da gredo v tujino, saj imajo tam mir pred radovedneži. V Sloveniji mnogi posameznike ocenjujejo po nekem ustvarjenem javnem mnenju.« Pri tem navede lasten primer. »Vse davke, od vseh mojih dohodkov kjerkoli na svetu, plačujem v Sloveniji, in to dokaj visok znesek, toda še zmeraj zasledim, da sem utajevalec. Popolnoma nič ne pomaga, da poslujem zakonito in to tudi javno povem.«

Po njegovem mnenju izogibanje davkom ni glavni razlog za odpiranje računov v tujini. »To je veljalo v devetdesetih letih in v prvih letih tega tisočletja. Takrat je na računih v tujini res končalo veliko denarja. Danes pa se ljudje odločajo za odprtje bančnega računa v tujini predvsem zaradi večjega zaupanja v tuje banke, nekateri pa tudi zato, ker so v Sloveniji pogosta tarča nelogičnih osebnih davčnih pregledov.« Po Simičevih besedah je za slovenskega davčnega rezidenta, ki posluje v skladu z veljavno davčno zakonodajo, popolnoma nepomembno, v kateri državi odpre bančni račun, saj je končna obdavčitev v vsakem primeru v Sloveniji in vedno znaša 25 odstotkov. Razlika je le v tem, koliko znaša akontacija davka na prejete obresti v tujini. »Pri odpiranju računov v tujini sta med glavnimi razlogi enostavnost odprtja bančnega računa in predvsem varnost hranilne vloge,« poudarja Simič. Pravih ekonomskih razlogov za odpiranje računov tujini ni. V avstrijskih bankah je obrestna mera v povprečju okoli 3 odstotke, v Švici celo 1 odstotek ali še manj, medtem ko je ta v Sloveniji med štirimi in petimi odstotki. »Čeprav bi torej v Sloveniji za obresti dobili več, se ljudje odločajo za račune v tujini. Bankam v Sloveniji ne zaupajo, nimajo dobrega občutka,« pojasnjuje Simič.

Na Dursu se strinjajo, da samo imetništvo računov v tujini, celo v davčnih oazah, ni sporno ali nezakonito, opozarjajo pa na nevarnost, da se za računi v tujini lahko skriva nezakonito pridobljeno premoženje. »Pri računih v EU je najbolj verjetno, da gre za popolnoma legitimen posel, saj je treba vedeti, da smo izvozna država in logično je, da ljudje odpirajo firme in predstavništva v tujini. Pri računih v davčnih oazah pa je verjetno več tistih, ki poskušajo kaj skriti,« pravi Verdnik. V teh primerih denarni tok ne poteka neposredno v Slovenijo, ampak na neprijavljene račune v sosednjih državah, pogosto v Avstrijo. »Avstrija je blizu, dvigneš denar in nihče te nič ne vpraša.« Tako je, pravi Verdnik, število računov tujih državljanov v Avstriji zlasti po odprtju schengenske meje močno naraslo. »Ko na meji ni bilo več carinikov in policistov, se je zelo povečalo tudi število slovenskih rezidentov, ki imajo račun v sosednji državi. Kolegi z avstrijske davkarije pa pričakujejo, da se bo število tujih imetnikov računov z odpravo bančne tajnosti v Avstriji precej zmanjšalo.«

Po Verdnikovem mnenju je največji problem v tem, da je davčno področje tudi v EU še vedno prepuščeno posameznim državam. »Potrebovali bi globalni konsenz, ki bi davčne oaze prepovedal. A za to, žal, ni interesa, kar najbolje kaže primer ZDA, kjer ima večina multinacionalk račune v davčni oazi Delaware, torej kar znotraj države.«

Vse pa za davkarijo, kot pravi Verdnik, le ni tako črno. »Tudi če se denar skrije in spravi na račun v tujini, je tam sam po sebi nekoristen. Ko ga bo človek potreboval za nakup novega avta, nove hiše ali dragega potovanja, bo denar prišel nazaj v Slovenijo.« Omenjeno pravilo se je v najboljši meri pokazalo ob preverjanju poslovanja slovenskih pravnih in fizičnih oseb z bančnimi oazami leta 2010, ko je Durs od bank zahteval podatke ne le o tem, koliko denarja fizičnih oseb je šlo v davčne oaze, ampak tudi, koliko ga je prišlo nazaj. Od 1,6 milijarde evrov odliva je Durs ocenil, da je bilo 600 milijonov evrov »verjetno zakonitih«, od preostale milijarde evrov pa se je v Slovenijo vrnilo kar 900 milijonov evrov.

V omenjeni analizi je bilo sicer ugotovljeno, da je bilo leta 2009 z 42 davčnimi oazami izven EU opravljenih 50.508 transakcij, leto kasneje pa že 72.766 (podatke za leti 2011 in 2012 na Dursu še obdelujejo). Transakcije je leta 2010 izvedlo okoli 5000 pravnih oseb v skupni vrednosti 1,6 milijarde evrov in 4500 fizičnih oseb v višini 35 milijonov evrov – od slednjih 21 milijonov evrov fizične osebe, ki opravljajo dejavnost, in 14 milijonov evrov posamezniki, ki dejavnosti ne opravljajo. Med drugim je bilo ugotovljeno, da je kar 1185 oseb, ki jim Durs zaradi domnevno prenizkih dohodkov sploh ni poslal informativnega izračuna dohodnine, v davčne oaze nakazalo več kot 8 milijonov evrov. Po drugi strani pa je 1375 oseb s »prenizkimi dohodki« iz davčnih oaz prejelo skupno več kot 20 milijonov evrov.

Verdnik pravi, da večino kršitev ugotovijo sami, pogosto pa tudi na osnovi medijskih objav in vprašanj novinarjev. »Ko zaznamo neskladje med zavezančevimi prijavljenimi prihodki oziroma premoženjem in izdatki, začnemo preiskavo, med katero osumljenec ne ve, da je preiskovan. Če obstaja utemeljen sum, začnemo inšpekcijski nadzor in odpremo postopek prijave premoženja, pri čemer je dokazno breme na zavezancu.« Durs je od leta 2009 na tak način sprožil 180 postopkov, v katerih so v povprečju na posamezen postopek pridobili dodatnih 150 tisoč evrov davka. Še približno 80 postopkov pa čaka na prostega inšpektorja. Pomanjkanje kadrov je namreč na Dursu že leta akuten problem.