Sodba vesti?

Ta trditev je zavajajoča! V zborniku Škof Rožman v zgodovini (Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije, 2008) objavlja akademik dr. Janko Pleterski originalno besedilo, povzeto po strokovni analizi cerkvene zgodovinarke dr. Tamare Griesser Pečar (Rožmanov proces, str. 52), naslovljeno na visokega komisarja Emilia Graziolija, ki se glasi:

Ekselenca! Danes je bil objavljen dekret, s katerim se po italijanski armadi zasedena slovenska zemlja pridružuje Italiji. Ko jemljem to na znanje, se zahvaljujem Vaši ekselenci, da nam je tako vsaj na teritoriju škofije omogočen razvoj v kulturnem in verskem oziru, pričakujoč, da se v smislu dekreta avtonomija narodnega življenja tudi v korist vere in morale skoraj izgradi. Izražam popolno lojalnost in prosim Boga, da blagoslovi Vaše in naše prizadevanje za dobrobit našega ljudstva. (Škof Rožman v zgodovini, dok. 2, str. 48)

Ko isto besedilo objavlja gospa dr. Griesser Pečar, je to »avtentičen dokument«, ko ga povzema akademik dr. Pleterski, pa »falsifikat«!

V katoliškem dnevniku Slovenec (št. 110a) pa je bilo 6. maja 1941 pod bombastičnim naslovom »Slovensko ljudstvo izreka zahvalo in vdanost Duceju« objavljeno drugačno besedilo, naslovljeno na duceja Benita Mussolinija:

Duce!Zvedeli smo z velikim veseljem, da je slovensko zasedeno ozemlje po Italijanski Vojski vključeno v Italijansko kraljestvo. Prosim Vas, da sprejmete najglobljo zahvalo v imenu vse duhovščine škofije tega ozemlja zaradi širokogrudne in skrbne ureditve, ki ste jo poklonili slovenskemu prebivalstvu. Sprejmite tudi, Duce, izraze naše brezpogojne vdanosti in sodelovanja. Hkrati prosim, naj Božji blagoslov pride nad Vaše delo, nad ves veliki italijanski narod ter nad slovensko ljudstvo, ki bo pod okriljem Rimskega imperija lahko živelo in se razvijalo.

Dr. Pleterski avtentično besedilo iz študije gospe dr. Pečarjeve z znanstveno pedantnostjo pospremi z naslednjim komentarjem:

Tretjega maja 1941 je Italija – z drastičnim kršenjem mednarodnega prava – razglasila aneksijo ozemlja Slovenije, ki ga je zasedla. Priključila ga je lastni državi, s položajem nove pokrajine, imenovane 'Ljubljanska'. V pisanju na italijanskega 'visokega komisarja' nove province je škof Rožman to dejanje nemudoma priznal. To izhaja tudi iz tu objavljenega besedila. Sodišče ga je med procesom dobilo od škofije, kar še ne dokazuje, kakšno besedilo je Grazioli v resnici dobil v roke. (Škof Rožman v zgodovini, str. 75-76)

Zgodovinarka dr. Griesser-Pečarjeva okoliščine nastajanja Rožmanovega originalnega sporočila in od Graziolija spremenjeno v časopisih objavljeno besedilo takole pojasnjuje:

Kmalu po 6. maju, ko so časopisi poročali o njegovi izjavi vdanosti, je Rožman svojemu tajniku Leniču dal izvirnik in mu naročil: 'Spravi to v arhiv za zgodovino.' (AMNZ 3116)… V škofijski arhiv sta bila pod št. 45/1941 spravljena rokopisni original in dejansko objavljeno besedilo. Priložena je bila Rožmanova pripomba 'Cenzuriran tekst v prevodu italijanskem (Od Civ. Komisarja)'. Grazioli je Rožmanovo pismo Mussoliniju tako spremenil, da ga ni bilo mogoče prepoznati. Časniki (Slovenec, 6. maja 1941; Jutro, 6. maja 1941) so morali objaviti to ponarejeno besedilo. (Rožmanov proces, str. 52)

Zgodba z Rožmanovim telegramom vdanosti in pozdravljanjem aneksije Ljubljanske pokrajine Rimskemu imperiju je izredno zapletena. Dr. Dolinar pa jo še bolj zapleta, ko v intervjuju izjavlja: »Škofov tajnik Lenič je nepotvorjeno brzojavko izročil Rožmanovemu zagovorniku Vrtačniku. A ta jo je raje skril – ker je ni hotel, smel ali upal uporabiti. Na procesu so zato brali potvorjeno brzojavko.«

Na vprašanje gospe Ranke Ivelja, kako ve, da je Vrtačnik to brzojavko imel, dr. Dolinar odgovarja: »Njegova sorodnica jo je našla v njegovi zapuščini in prodala nadškofiji…«

Najprej je Vrtačnik brzojavko »skril«, potem sorodnica »prodala nadškofiji«?! Akademik dr. Pleterski se v skrivnosti izvora te brzojavke ne spušča. Verjame, da je sodišče – ne Vrtačnik – pravo brzojavko dobilo. Verjame profesionalni poštenosti svoje kolegice dr. Griesser-Pečarjeve in objavlja in komentira besedilo, ki ga je ona objavila na str. 52 svoje študije o Rožmanovem procesu. V Slovenskem zborniku 2007 pa smo v dokumentarni prilogi objavili drugo različico vdanostne izjave ljubljanskega škofa dr. Rožmana duceju, ki je bila objavljena v dnevnem časopisju 6. maja 1941 in Ljubljanskem škofijskem listu, letnik LXXVIII, št. 4-6, z dne 21. julija 1941, z naslednjo pripombo:

Po vojni je škof Rožman trdil, da je njegovo izjavo visoki komisar Grazioli samovoljno popravil. Škof javno temu ni ugovarjal. Slovenec je škofovo izjavo in izjavo predstavnikov slovenskega ljudstva objavil 6. maja 1941.

Dr. Dolinar je ponatis tega besedila v Slovenskem zborniku 2007 označil kot »zlonameren« (»Resnica vas bo osvobodila«, str. 84). V obširnem zborniku Med sodbo sodišča in sodbo vesti (643 strani velikega formata) pa sam dr. Dolinar objavlja navodilo škofa Rožmana duhovščini svoje škofije, v katerem škof dobesedno pravi:

Hvaležni smo Bogu, ki je Voditelju Velike Italije navdihnil misli velikodušne pravičnosti in uvidevne modrosti, s katero je Nj. Veličanstvu Kralju in Cesarju predlagal ustanovitev Ljubljanske pokrajine. (Med sodbo sodišča in sodbo vesti, str. 175)

Ko zgodovinsko dokumentacijo o Rožmanovem pozdravljanju sovražne aneksije slovenske zemlje objavlja Zveza združenj borcev, je to »zlonamerno«, ko pa dokumentacijo istega dejstva objavlja dr. Dolinar sam, je to »dobronamerno«!

Ko je predsednik Kučan predlagal škofu Šuštarju, da se posmrtni ostanki škofa Rožmana prekopljejo v rodno grudo – kar je pietetno in civilizacijsko dejanje – je škof Šuštar odgovoril, da je predhodno potrebno razveljaviti obsodbo. To je bilo storjeno. Kako, danes ni več važno. Pravno in moralno zato ne more biti zadržkov za pietetni pokop. Prav je, da mrtvi počivajo v rodni grudi, ni pa prav, da se istočasno živi izganjajo iz domovine!

Ostaja »sodba vesti«! In gospa Ranka Ivelja je gospodu Dolinarju postavila kar nekaj vprašanj, na katera nismo dobili zadovoljivega odgovora. Taka je na primer trditev gospoda Dolinarja: »Za to, da bi s prošnjami za pomilostitev načrtno nabiral kandidate za domobranske enote, ni dokazov.«

Gospa dr. Griesser-Pečarjeva pa v svoji knjigi Razdvojeni narod navaja na 192. strani pretresljivi dokaz Rožmanovega pogovora z generalom Robottijem (ko mu je 12. septembra 1942 prinesel Spomenico katoliških veljakov s predlogom za ustanovitev MVAC – »bele garde« oziroma »vaških straž«). Robotti je zabeležil v zapisnik o razgovoru, da mu je škof dal naslednji nasvet:

Da bi to dosegli, bi morali nujno neopazno spraviti iz ujetništva, morda v obliki dopustov, nekaj mladih zanesljivih bivših jugoslovanskih oficirjev. Imena bi mi predlagali. (Griesser-Pečar, Razdvojeni narod, na osnovi dokumenta AS III. Rožman 3831)

»Nevpadljivo« je prevajalec zamenjal z besedo »neopazno«. Toda ne glede na izrazoslovje, mar ni grozno že samo zahrbtno dogovarjanje z okupacijskim poveljnikom? Pa še »imena bi mi predlagali«! Potem se pa najde nekdo, ki trdi, da »kolaboracije« pravzaprav sploh ni bilo! Toda dr. Dolinar ima tudi za to odgovor. Ko ga gospa Ivelja sprašuje o pogovoru z generalom Vitorijem Ruggerom – o čemer je Rožman lastnoročno pisal prijatelju Mirku Javorniku, uredniku Slovenskega doma (12. december 1942, arhivska signatura A 341178) – dr. Dolinar takole dvomi o verodostojnosti dokumenta: »Moramo pa biti previdni, ko gre za italijanske dokumente, kot v tem primeru. Obstaja dokument iz leta 1941, v katerem neki general sporoča v Rim, da so po hudih bojih zavzeli trdnjavo Vič in prešli reko Gradaščico…«

Prvič, v tem primeru sploh ne gre za »italijanski dokument«, ampak za Rožmanovo lastnoročno pismo! In drugič, takega »dokumenta« s »poročilom nekega generala« doslej nisem zasledil. Spominjam pa se, da smo se dobro nasmejali šali o »junaških bojih« za Vič in Gradaščico, ko je tako poročal neki italijanski časnik.

V poročilu Relatio ad limina, ki ga je 30. junija škof Rožman po službeni dolžnosti dostavil Vatikanu, poroča, da se »Italijani za razliko od Nemcev do škofov obnašajo spoštljivo, a da mora biti previden in moder, da se ne bi preveč zapletel s civilno in vojaško oblastjo«.

Ob tem se postavlja vprašanje, ali je dokaz »previdnosti in modrosti« Rožmanovo poslovilno pismo krvniku slovenskega naroda generalu Mariu Robottiju, ki je požigal slovenske vasi in množično pobijal nedolžne talce ter ukoril podrejenega poveljnika Aniballa Galla, češ da »se pobija premalo« (Ferenc)! Škof Rožman temu Robottiju ob slovesu zapiše naslednje besede:

Ob tej priložnosti se Vam, ekselenca, zahvaljujem za Vašo veliko dobrohotnost in pripravljenost, s katero ste vselej upoštevali moje intervencije pri Vas, in jim ugodili zmeraj, ko so Vam to dopuščali zakoni in okoliščine.Ob Vašem odhodu iz Ljubljane in na novem položaju Vam želim obilen blagoslov božji v korist vseh tistih, na katere se bo Vaše delo nanašalo, in v Vašo osebno srečo in čast. (Pismo z dne 12. decembra 1942, Arhiv RSNZ, zbirka Albina Šmajda, A 341199)

Ali je to dokaz »previdnosti in modrosti, da se ne bi preveč zapletel s civilno in vojaško oblastjo« ali pa, nasprotno, dokaz nezaslišanega hlapčevstva?!

Triler dr. Dolinarja se s tem ne končuje. Petega maja 1945 po dr. Dolinarju Rožman sploh ni prostovoljno odšel na Koroško! Odpeljali so ga partizani, da bi se ga znebili! Takole naj bi se po dr. Dolinarju odvijala grozljivka, vredna Dana Browna: »Po pripovedovanju njegovega tajnika Babnika naj bi se sicer Rožman hotel vrniti, a da ga on ni hotel odpeljati nazaj, ker da je vedel, da bi ga ubili. Ali je to res, ne vem, sem pa skeptičen do poročil tega tajnika, saj nekaj dokumentov daje slutiti, da je bil dvojni agent. Možno je, da je Babniku partizanska oblast ukazala, naj Rožmana odpelje na Koroško, da se ga tako znebijo in si ne mažejo rok z njim. To je moje osebno stališče, trdnih dokazov nimam. Menim namreč, da bi ga zavezniki brez težav izročili Jugoslovanom, če bi ga ti res hoteli dobiti nazaj.«

»Dvojni agenti«, »nepoznani dokumenti«, »angleški komunisti«, Bog se usmili...

Triler doseže vrhunec, ko se pogovor dotakne »prisege« (vse tiste fotografije o prisrčnem srečanju z Rösenerjem in Rupnikom so menda fotomontaža?): »Dejstva so naslednja. Leta 1944 je imel na stadionu mašo, nato je odšel. Pri prisegi torej ni bil zraven.«

Kaj je delal na Plečnikovem stadionu? Zakaj je maševal na prisego zbranim domobrancem? Saj so imeli vrhovnega kurata Križaja! Zakaj pa je Rösener po pogovoru z Rožmanom v kratkem nagovoru domobrancem pred prisego rekel, da jih je njihov škof »pripravil«! Zakaj pa je Rožman 30. januarja sprejemal domobransko parado pred nunsko cerkvijo? Iz intervjuja izvemo, da pravzaprav sploh ni jasno, komu so domobranci prisegli: »Boris Mlakar je o tem, ali so prisegli direktno Hitlerju ali ne, napisal celo knjigo. Gre za filozofske in semantične distinkcije…«

Dolinar in Mlakar danes sploh ne vesta več, kdo je bil tisti »vodja velike Nemčije«, ki je poveljeval »nemški oboroženi sili«. To je vprašanje samo še filozofije in semantike… Kaj pa etika in »sodba vesti«? Sveto pismo pravi: »Samo resnica vas bo osvobodila.« (Jn 8, 31-32)