Zakaj in za koga lastninjenje?

Če bi bilo to res, se nam ne bi dogajali Merkurji, Istrabenzi, Vegradi in vse ostale znane zgodbe propadanja zasebnih podjetij. Tudi primerjava bilanc uspeha državne Krke in zasebnega Leka ovrže mit o neuspešnem upravljanju podjetij v državni lasti samo zato, ker je lastnina državna. Res je, da je upravljanje državnih podjetij katastrofalno, vendar vzrok nikakor ne leži v lastnini, pač pa v dejstvu, da so politične in omrežne klike državo in državno lastnino naskočile kot plen, ki ga je treba čim prej raztrgati in razdeliti med plenilce.

Zakaj potem politika, ki ji je državna lastnina plen in izvor bogatenja ter prelivanja bogastva v omrežja, tako odločno nadaljuje s procesom lastninjenja? Odgovor na to vprašanje najdemo v dejstvu, da je vsa politika podrejena interesom svetovnega finančnega kapitala, ki jih uresničuje preko bruseljske politike in birokracije, in je za mirno sožitje in koeksistenco v tem omrežju evropske oblasti pripravljena svoj plen prepustiti višjim v hierarhiji. Prav zato nam politiki tudi gledajo naravnost v oči, ko nam lažejo, da je lastninjenje državne srebrnine za nas dobro, ker da bodo tuji lastniki izboljšali kakovost poslovanja, nam pa zagotovili nujna finančna sredstva za krpanje proračuna.

Če želimo spoznati pravo resnico, zakaj in za koga lastninjenje, moramo pogledati v zgradbo svetovnega finančnega sistema. Svetovni finančni sistem je zgrajen tako, da mora neprestano rasti, in tudi raste, in to hitreje, kot raste družbeni proizvod v svetu. Vlagateljem je pač treba plačevati obresti in lastnikom delnic dividende. Dokler je imela rast akumulacije v finančnem sektorju varen trg za plasma te akumulacije, je to bila uspešna formula rasti potrošnje in z njo gospodarstva ter vsega, kar prinaša rast. Prav širjenje trga finančnega kapitala, ta odpira trge tudi gospodarstvu, je bil motiv širitve Evrope. Besede o svobodi državljanov so bile kulisa, za katero se je skrival pravi interes svobode in oblasti kapitala. To nam potrjuje način reševanja posledic krize, ko je vse podrejeno interesom finančnega kapitala in so državljani žrtve in plačniki stroškov krize. Brez širjenja trga bi se finančni sistemi Francije, Nemčije, Anglije in drugih držav finančne industrije že zdavnaj znašli pred problemom varnega in donosnega plasiranja kapitala in bi te države že davno prej doživele tudi gospodarsko krizo, ker ne bi bilo novih trgov za njihovo gospodarstvo.

Akumulacija v finančnem sektorju raste tudi v času krize in naj bi porasla za 1000 milijard. Raste tudi zadolženost, vendar ta več ne poganja potrošnje, pač pa se zadolžujejo državni proračuni, da pokrivajo finančne luknje bančnega sistema. Torej se denarni tokovi vrtijo znotraj finančnega sistema in ne v krogu celotne družbene reprodukcije. V takem sistemu pa je gospodarska rast nemogoča. Uspeh Nemčije je temeljil na zadolževanju drugih in mit o fleksibilnem trgu dela kot gonilu uspeha je pač mistična zgodba.

Ker se finančni trg z nastopom krize in padanjem obsega družbenega proizvoda bistveno zmanjšuje in se zmanjšuje tudi varnost naložb, se je finančna industrija pojavila pred problemom, kam plasirati – in to varno – kapital. Priče smo procesu, da se zmanjšujejo potrošnja, gospodarska rast in investicije, na drugi strani pa raste akumulacija v finančnem sektorju. Pomemben kapitalski trg, ki je še varen s pričakovanimi donosi, ostaja vlaganje v lastninjenje državnih podjetij, ker gre predvsem za podjetja, ki opravljajo dejavnosti javnega pomena, s stabilnim trgom in niso odvisna od konkurenčne ponudbe z vzhoda. Tu je odgovor na vprašanje, zakaj in za koga lastninjenje.

Prepričan sem, da večina politikov niti ne pozna tega odgovora, pa tudi zastavljajo si ga ne. Tistim, ki to razumejo in se tega zavedajo, pa je udoben oblastni položaj pomembnejši kot vsak interes države in državljanov. Pravljice, miti in vse druge zgodbe, ki nam jih pripovedujejo, kako je to dobro za državo in državljane, so enaki zgodbam za lahko noč, otroci, s to razliko, da se tam zgodba o hudobnem volku konča srečno. V naši zgodbi pa ne more biti srečnega konca. Z lastninjenjem državnih podjetij si bo svetovni finančni kapital le privil nove ventile na naše gospodarstvo in preko njih pretakal k sebi še več našega družbenega proizvoda in nas ekonomsko še bolj izžemal in socialno siromašil. Treba je vedeti, da z lastninjenjem državne lastnine ni konec okupatorskega pohoda finančne industrije. Čez čas bo lastninil še naša grobna mesta in naše žare. Po naravnih virih, nazadnje vodi, je tako že posegel.