Dovolj je, dovolj!

Da grem takoj in medias res. V bes me je spravil članek v Dnevniku, ki opisuje okoliščine, pod katerimi so se dogajala verižna posilstva v Ljubljani. Šlo je za moškega, starega 32 let, za človeško zver, ki je neusmiljeno posilil večje število deklet. Vsa posilstva so bila hitro razkrita in po vsakem od teh storilec ujet in predan v preiskovalni postopek. Toda vsakič je bil taisti storilec tudi ali izpuščen na svobodo ali pa v »hišni pripor«. Po vsakem takem odpustu je sledilo novo posilstvo, ponovna privedba in ponovni odpust v »hišni pripor«. Ponovno posilstvo, ponovna privedba, ponovni odpust...

Ko sem prebrala ta članek, nisem verjela svojim očem, ne verjamem še sedaj. Kakšna je ta družba, v kateri živim, ali je to družba enakosti, je to družba, ki ščiti svoje državljanke/državljane? Kakšno državo imamo, kaj počnejo njeni organi, v tem primeru tožilstvo? Katera psihična in družbena matrica je tu na delu? Kdo izpušča na svobodo notorične posiljevalce in kateri izgovor in kateri »družbeni normativ« je tu odigral funkcijo »osvoboditelja«? Je to ekonomski razlog prenatrpanih zaporov, je to še sveži pristop iz ZDA tipa »so ga že izzivale, pa so dobile svoje«?

Na žalost je razlog globlji. Prepričana sem, da imamo opraviti z najbolj notorično obliko mizoginije, z globoko zakoreninjeno podrejenostjo žensk, s popolnim razvrednotenjem enakopravnosti žensk v odnosu do moških. Že nekaj časa je od takrat, ko so na najbolj poslušanem radijskem kanalu vsako jutro poročali o kaljenju nočnega miru in naštevali, da je policija x-krat intervenirala na javnih mestih in y-krat v zasebnih prostorih, pri čemer se je jasno vedelo, da gre pri teh slednjih vedno, ali skoraj vedno, za pretepanje nemočnih žensk. Ko so prenehali objavljati ta poročila, se je zazdelo, morda pa tega ni več toliko. No, seveda je bila to ena od mnogih »ženskih« zablod. Nasilje za štirimi stenami je seveda divjalo naprej z nezmanjšano silovitostjo.

Potem sem izvedela še za naslednjo cvetko, namreč da policija v veliko primerih na to nasilje reagira tako, da izda mandatne denarne kazni obema, nasilnežu in žrtvi, pri čemer je društvo, ki proučuje to nasilje, predlagalo žrtvam, to je ženskam, naj se na ta izrek kazni pritožijo. No, šlo mi je na bruhanje. Ne morem si kaj, da v tem ne bi videla drugega kot neenakopraven in zaničevalen odnos do žensk. In potem sedaj še to serijsko posiljevanje s pomočjo državnega tožilstva.

Pred nekaj leti je nasilno umrla mlada brezposelna ženska iz Štajerske, ko sta jo storilca ceremonialno zažgala kot čarovnico. Po nekaj dneh je umrla v hudih bolečinah v celjski bolnišnici. Zločin je bil hud udarec mojemu prepričanju, da živim v civilizirani državi. Posebej hud, ker je simbolno vzpostavil zvezo s pogromi na čarovnice, ki so divjali tudi na Slovenskem. Posebna zgodba k temu je vsakoletno »turistično« sojenje, mučenje in zažiganje čarovnic na Goričkem. Na podlagi avtentičnih zapiskov in na podlagi avtentičnih žensk »čarovnic«. In ostala sem pobita, užaljena in tiha. Kot večina žensk na svetu.

Toda sedaj je tu še to posiljevalsko grozodejstvo, pri čemer ne gre samo za tisto bežigrajsko moško zver, temveč za zverinjak v konkretnih glavah ljubljanskega tožilstva.

Kje je zdaj gospa Nussdorfer, bivša tožilka in nova varuhinja? Kje so zaščitni zidovi?

In odločila sem se. Čas je za boj za ženske pravice. Čas je za popoln spopad z nasiljem nad ženskami. Čas je, da se ženske začnemo same organizirati, brez države, in očitno, proti tej ženskam sovražni državi. Čas je, skratka, da se začnemo politično organizirati in bojevati za svoje pravice.