Danes marsikdo priznava, da smo v Jugoslaviji živeli bolje. V sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja je bil življenjski standard dokaj visok, brezposelnost zanemarljiva, socialno varstvo vsem dostopno, zagotovljene pokojnine, brezplačno šolstvo, zdravstvo za vse. Kljub nekaterim omejitvam smo živeli bolje, kakor so v državah Vzhodne Evrope, ki so ječale pod totalitarnimi, s stalinizmom zaznamovanimi režimi. Iz leta v leto je bilo zaznati napredek, ki je vlival zaupanje in pogum. V umetniškem ustvarjanju je bilo veliko svobode. Nekatere umetniške vsebine sicer niso bile zaželene, a največkrat smo se že nekako izognili politični cenzuri ali jo pretentali. Prepovedanih tem je bilo čedalje manj. Kaznovali so predvsem kritike režima in ideologije, na katero se je režim opiral. Večina umetniških ustvarjalcev je bila materialno vsaj delno preskrbljena, nekatere od njih so pod ne preveč zahtevnimi pogoji podpirale razne ustanove in komisije.

Po spopadih in obračunih, ki so dolgo tleli in izbruhnili na začetku devetdesetih let, je Jugoslavija razpadla, najbrž za zmeraj. Da bi zasnovali novo, skupno državo Južnih Slovanov, se zdi danes nemogoče in neuresničljivo. Odgovornost – materialno, moralno, zgodovinsko – za to, kar se je zgodilo, je težko priznati in še težje sprejeti. Vsaka stran skuša zmanjšati svojo odgovornost in vse slabo pripisati drugim. Za vse so »drugi« krivi.

Vrnitve ni

Po razpadu Jugoslavije smo povsod priče kraji imetja in korupciji v velikem merilu, neslavni privatizaciji (prihvatizaciji – tako ji ironično pravijo na Hrvaškem), dolgovom brez pokritja, vsak dan večji brezposelnosti, zlasti med mladimi. Pri tem je očitno, da vrnitve ni – slepi se vsakdo, kdor misli, da je v ostrini izrečenih sodb tudi poziv k obnovi tako surovo razbite jugoslovanske države. Kljub vsemu bi se lahko, če bi bilo več razuma, morda pa tudi sreče, izognili vsaj najhujšemu, torej tolikšnemu številu človeških žrtev. Temelji so popustili, zidovi razpokali, streha se je vdala, stavba zrušila. Za obnovo uničenega in povrnitev izgubljenega sta objokovanje in pritoževanje premalo.

Danes se redko kdo sklicuje na jugoslovansko izkušnjo, iz strahu, da ga ne bi razglasili za »jugonostalgika«, in v izogib obtožbam in obsodbam, h katerim se zatekajo najbolj zagrizeni nacionalisti. Kritični pogled v preteklost in zgodovino malokdo sprejme z razumevanjem in zaupanjem, zlasti če ta omenja tedanje pozitivne izkušnje in dosežke. Namesto Jugoslavije se vse pogosteje sliši nedoločen izraz »regija«. Katera? Kje je? Kaj obsega?

V kulturi je mogoče kljub vsemu opaziti sicer še redke in plahe poskuse, ki nakazujejo, da bi bilo mogoče – pri sprejemanju novih državnih mej in preseganju nepotrebnih omejitev – vzdrževati odnose in sodelovati civilizirano v skupno korist. Stiki in izmenjave ne bi ogrožali nikogaršnje identitete in drugačnosti, temveč bi spodbujali pretok ustvarjalnih zamisli in izmenjavo izkušenj. Pri tem se moramo rešiti predsodkov, ki so pogosto ukoreninjeni v kulturah malih narodov. »Naša umetnost bo nacionalna šele takrat, ko bo evropska,« je že pred več kot sto leti opozarjal hrvaški književnik Antun Gustav Matoš. Takšnega mnenja so bili tudi drugi veliki ustvarjalci iz različnih južnoslovanskih okolij. Krleža je nekoč poudarjal zglede »nenehnega, trmastega vzpona in rasti južnoslovanske kulturne zavesti, ki ni omejena na posamezne regije ali province, temveč s tlenjem pod nasilno stvarnostjo po vsej deželi po dolgem in počez in ne da bi za trenutek ugasnila, sveti kot edina moralna luč in uteha«. Te besede je napisal davno pred krizo jugoslovanske skupnosti. Ali moramo v resnici zanikati ali prikrivati takšna stališča samo zato, da bi ustregli zastareli nacionalni ideologiji? Ali o južnoslovanskih kulturah in njihovih povezavah ni mogoče govoriti tako, kot govorijo na primer o nordijskih, srednjeevropskih ali latinskoameriških kulturah in književnostih, ne da bi pri tem kakorkoli ogrozili posebnosti vsake od njih?

Ni dosti kultur, kot je hrvaška, ki je bila zlasti, ko je bila v podrejenem položaju, v preteklosti nemalokrat vsiljenem, odprta do tistih, ki so prihajali k njej in v njej postali glasniki dobre volje in spodbujevalci kulturnega razvoja: tuje priimke imajo Josip Juraj Strossmayer, Avgust Šenoa, Ljudevit Gaj, Dimitrije Demetar, Pavao Štoos, Stanko Vraz, Ivan pl. Zajc, Vatroslav Lisinski, Bogoslav Šulek, Vlaho Bukovac (njegov pravi priimek je bil Faggioni), Andrija Medulić (Meldolla), Boris Papandopulo, Branko Gavella, Leopold Ružička (naš prvi nobelovec, po rodu Čeh), Luka Sorkočević (bil je iz albanske družine, ki je v Dubrovniku prodajala koruzo ali sirek, italijansko sorgo)… Skoraj pozabljeni August Harambašić je srbskega rodu, kakor so tudi Nikola Tesla, Petar Preradović in Vladan Desnica. Seznama ne bi bilo težko še podaljšati in dopolniti, sam po sebi zavezuje k nekakšni ekumenski odprtosti, ki jo pri hrvaški kulturi poudarjajo in potrjujejo omenjeni predstavniki. Vsak od njih je nasprotje pojmovanjem, ki se ne morejo otresti jalovega samoljubja in provincialne ozkosrčnosti. To je že zdavnaj dojel Vatroslav Jagić, saj je leta 1890 zaupal Franju Račkemu: »Čim manj se kdo uči in zna, toliko bolj zagrizen Hrvat ali Srb je.«

Zablode o jugoslovanski skupnosti

Tisti, ki so vedno pripravljeni obtožiti druge za vse, kar naj bi bilo narobe najsi bo v Jugoslaviji ali zunaj nje, in za vse, kar je šlo v resnici narobe, bi morali priznati tudi to, da je jugoslovanski zamisli utrlo pot hrvaško ilirsko gibanje. S priznanjem nekaterih zgodovinsko potrjenih dejstev nikakor ne izdaš svoje pripadnosti in se tudi ne odrečeš lastnemu narodu ali državi. V Zagrebu so ustanovili jugoslovansko akademijo, v Beogradu srbsko, v Ljubljani slovensko. Hrvaško himno je uglasbil Josip Runjanin, hrvaški Srb. Bana Jelačića je ustoličil srbski pravoslavni patriarh Rajačić. Besedo »Jugoslavija« je sredi devetnajstega stoletja skoval malone pozabljeni dubrovniški pesnik Matija Ban – v poslanici, ki jo je iz Dubrovnika poslal Aleksandru Karađorđeviću v Beograd. Razgledanemu delu hrvaškega razumništva ni bila tuja zamisel, da bi nekdo imel takšno združevalno vlogo, kakršno je imel Piemont v Italiji. Tudi zloglasna Orjuna (Organizacija jugoslovanskih nacionalistov), s katero se ne moremo ponašati, je nastala v naših krajih, zlasti v dalmatinskih, da bi v svojem jugoslovanskem zanosu poveličevala karađorđevsko žezlo.

Razne zablode o jugoslovanski skupnosti so tako ali drugače navzoče na raznih koncih nekdanje države – morali bi videti sebe in svoj prispevek k dobremu ali zlu, preden obtožimo in obsodimo druge. V resničnosti se je pokazalo, da je ta nauk težak in boleč. K temu dodajmo še to, da je bila pot Srbije, ki je pred jugoslovansko združitvijo že imela svojo državo, čisto drugačna od poti Hrvatov ali Slovencev, in da je zanjo plačala visoko ceno s človeškimi žrtvami, trpljenjem, težavami.

V zgodovini in preteklosti moramo upoštevati različne izkušnje, ko razpravljamo o nacijah in državah, njihovih povezavah in zavezništvih: Čehi in Slovaki so se mirno razšli, čeprav jih je Havel kot nesporna avtoriteta skušal od tega odvrniti; Rusi in Ukrajinci se hitro oddaljujejo drug od drugega in jih danes morda še najbolj povezuje plin; Španci in Katalonci se prav tako oddaljujejo in jih skupna država komajda še drži znotraj lastnih meja; Flamci in Valonci v Belgiji le stežka oblikujejo skupno vlado (tako kakor naši bosansko-hercegovski Srbi, Hrvati in Bošnjaki); Škoti in Angleži so že dolgo tik pred razhodom, o katerem razmišljajo tudi številni Valižani in Severni Irci; Črnogorci in Srbi so se razšli nepričakovano hitro, vendar ne brez težav in bolečine; Švedi in Norvežani so to že zdavnaj storili mirno in preudarno – prvi so si v parlamentu brisali solze, drugi pa nazdravljali s šampanjcem; Nemci in Avstrijci so se razdelili dvakrat v enem stoletju; frankofonski Quebec čedalje odločneje poudarja svojo drugačnost od anglofonske Kanade; del Lombardije, tako imenovana Padanija, grozi Italiji, da jo bo zapustil. Ojoj!

V obdobju večplastne krize, ki jo danes doživljajo svet, Evropa, Hrvaška – kakor tudi »regija«, to pomeni naši južnoslovanski bratje – je treba ta pojav upoštevati, ga ne precenjevati ali podcenjevati, temveč mu pripisati pomen in težo, kakršna si zasluži. Nujno se moramo soočiti tudi s perspektivami sodobnosti, z iskanjem lastnega prostora in smisla v njej. Tega bržkone nismo storili pred brezglavim vstopom v našo zadnjo vojno – Bog daj, da bi bila v resnici zadnja.

Se moraš zato odreči polovici sebe?

Pomeni jugoslovanstva so bili v posameznih zgodovinskih obdobjih različni. V devetnajstem stoletju in na začetku dvajsetega se je opiralo na slovanstvo na splošno, zlasti na zamisli, ki so vzklile v Pragi in so bile Hrvatom zelo blizu. (Rusija je bila pred oktobrsko revolucijo bolj zgodovinska vseslovanska referenca kakor resnični zgled, kljub navdihu, izhajajočemu iz vseslovanskih zamisli Juraja Križanića.) Po združitvi je jugoslovanstvo dobilo državni okvir in se je nagibalo k temu, da se utrdi z ideologijo, ki ji integralizem ni bil tuj. Atentata na Radića v Beogradu in na kralja Aleksandra v Marseillu sta globoko pretresla krhko skupnost, ki je med drugo svetovno vojno razpadla in za sabo pustila tragičen spomin na tisto obdobje. Upor proti fašizmu, obračun z ustaštvom in četništvom sta na zgodovinsko prizorišče prinesla drugačno jugoslovanstvo, najprej potrjeno z avnojskimi sklepi, po drugi svetovni vojni pa s federativno ureditvijo države. Kot skupno stališče je pripomoglo k razkolu s Stalinom in Sovjetsko zvezo. Prispevalo je k priznanju nekaterih narodnosti, na primer makedonske, črnogorske, muslimanske v Bosni (danes bošnjaške), kakor tudi raznih manjšin, med njimi albanske s Kosova – po ponovnih spopadih in pregonih je nastala tudi srbska manjšina na Hrvaškem. Očitno je, da jugoslovanstvo v vsakem od omenjenih obdobij nima enakega pomena, in narobe ga je enačiti s tistim, kar je bilo prej, na začetku ali na koncu.

Obstaja jugoslovanstvo, ki mu ni treba biti ne državnost ne nacionalnost, ki ne pozablja in ne briše skupnega dela preteklosti in zgodovine, v katerih so si generacije delile skupne zamisli in ideale, upanja in zablode, navdušenje in razočaranje. Južnoslovanska in jugoslovanska stališča so bila med drugim temelj našega razvoja, jamstvo za naš obstoj. Tega ni več.

»Jugonostalgija« je danes še najbolj navzoča pri manjših narodih nekdanje Jugoslavije in potomcih mešanih zakonov – kaj si, če je tvoj oče Hrvat, mati pa Srbkinja, kot je bil »oče domovine« Ante Starčević, ki se je potegoval za učitelja na srbski gimnaziji v Zagrebu? Ali pa, če je tvoj oče Srb in mati Hrvatica? Se moraš zato odreči polovici sebe? Žal mi je, ko vidim, da se moji prijatelji, pripadniki stare in nove srbske manjšine, počutijo neprijetno, ker se morajo soočati z nekaterimi oblikami nacionalizma, ki jih obdaja in jim občasno grozi.

Zgodovinska kriza, ki jo doživljamo, odnosom med narodi, ki so bili še pred kratkim v skupni državi, ni zmožna ponuditi novih vsebin. Evropska unija, v katero Hrvaška vstopa za Slovenijo, briše trdo mejo med članicami, spodbuja jih, naj najdejo primerne načine in oblike za kulturno, politično in gospodarsko sodelovanje. Takšne zveze nimajo skoraj nič skupnega s preživetimi oblikami unitarizma in asimilacije, s katerima ideologi strašijo ali podžigajo svoje občinstvo. Če nam bo sreča toliko naklonjena, da se bomo v takšni zvezi znašli skupaj z drugimi južnoslovanskimi državami, bomo lahko poleg vsega, kar smo že dosegli, imeli še nekaj več in boljšega: sodobnejšo in močnejšo povezavo s svetom in njegovimi pridobitvami, ki ne zmanjšuje samostojnosti in ne odpravlja posebnosti.

Teh besed ne zapisujem v tolažbo ali da bi kaj upravičil, saj se tolažiti ne morem, upravičevati pa nočem ničesar. Jugoslovansko zamisel so v našo zgodovino dostikrat zapisali s slabim rokopisom. Kar je od nje ostalo, je v sklopu Evrope mogoče bolje uporabiti, kot so to počeli pri nas. Jugoslavija si je nekoč prislužila mednarodno priznanje zaradi boja proti fašizmu, upora proti stalinizmu, politike gibanja neuvrščenih, v katerem se je zbrala več kot milijarda prebivalcev planeta, med katerimi je imela naša nekdanja država v resnici pomembno mesto, kot ga ni imela v vsej zgodovini Južnih Slovanov.

Bilo bi škodljivo in neprimerno, če bi vse to odvrgli na smetišče zgodovine. Že zgodovina sama se lahko maščuje tistemu, ki bi kaj takega poskušal.