V drugih delih zahodnega sveta, ki se je po bančnem zlomu prav tako znašel v najhujši krizi po drugi svetovni vojni, je namreč v zadnjih dveh, treh letih mogoče zaslediti tudi precej argumentirane kritike strokovnjakov humanistične provenience. In ti, podobno kot ameriški profesor Mark Blyth, ugotavljajo, da aktualni koncept varčevanja obuja eno najnevarnejših ekonomskih idej v moderni zgodovini človeštva. Še več, ta Škot z ameriškim potnim listom, sicer pa ekonomist, gospodarski zgodovinar in profesor mednarodne politične ekonomije na Brown University, v svoji nedavno izdani knjigi Austerity: the History of a Dangerous Idea (Oxford University Press, 2013) na dobrih dvesto straneh prepričljivo dokazuje, da nas tako imenovana nereflektirana politika varčevanja vodi v popoln razpad socialne države, erozijo demokracije in družbene nemire z nepredvidljivimi posledicami.

Varčevanje ne deluje

Predvsem pa nazorno dokazuje, da varčevanje ne deluje, še posebej, če ga razumemo kot ekonomsko-politično strategijo za zmanjševanje dolga in spodbujanje gospodarske rasti. Nasprotno, investicije v države s takšno politiko so postale še bolj tvegane. To so prvi spoznali privatni vlagatelji in pred dobrim letom, letom in pol zvečine zapustili evropski bančni sektor. Sledila je tako imenovana operacija dolgoročnega refinanciranja Evropske centralne banke, kar pa po Blythovem prepričanju pomeni še dodatno varčevanje.

Še več, evropske izkušnje zadnjih let kažejo, da ne gre le za slabo ekonomsko politiko, temveč za nevarno idejo, še posebej, ker je ta tokrat predstavljena kot posledica nesmotrnega ravnanja posameznih držav. Kriza, tako Blyth, se je »začela z bankami in se bo tudi končala z njimi«, saj države ne bodo mogle v nedogled jamčiti za slabe naložbe bankirjev. A to velja predvsem za zahodni del kontinentalne Evrope. V državah, kot je Slovenija, je za nastalo situacijo v veliki meri odgovoren velik del političnih elit, saj je neredko prav ta bančnike napeljeval na financiranje tveganih političnih gospodarskih projektov...

Načeloma gre seveda v prvi vrsti res za bančno krizo in šele v drugem koraku za dolžniško krizo posameznih držav. Načeloma kriza ni posledica »potrošniških orgij posameznih vlad«, saj se vlade, z razliko grške seveda, niso obnašale pretirano neodgovorno. Po drugi strani pa se avtor, ki je obdelal tudi primer Romunije in Bolgarije, zaveda, da majhnih tranzicijskih ekonomij ni mogoče primerjati s tradicionalnimi okolji, kjer so nekatere prevelike (ZDA), da bi se lahko zlomile, druge pa prevelike (EU), da bi bilo zanje še mogoče jamčiti.

Če za trenutek pustimo ob strani državi iz tako imenovane skupine REBLL (Romunija, Estonija, Bolgarija, Litva in Latvija), ki nista članici monetarne unije, in se osredotočimo samo na Slovenijo, ugotovimo, da tudi v območju evra obstajajo države oziroma njihove vlade, ki so ravnale izrazito neodgovorno. Teh je vsaj pet, in kar je še bolj zanimivo, niti v dveh državne finančne orgije niso potekale na enak način.

Ker plačo dobivam v Sloveniji, me še najbolj zanima ravnanje slovenske vlade in (ne)kompetence uprav slovenskih bank. Ali rečeno z besedami avtorja obravnavane knjige, zanima me, kakšno ceno bom pomagal plačati za reševanje slovenskih bank in nekompetentnih gospodarskih politik. Ceno, na katero nimam vpliva in zato zanjo nisem odgovoren, ceno, ki vse bolj vpliva na pogoje in plačilo mojega dela, skratka ceno, ki je v zadnjih treh letih za četrtino zmanjšala moj standard življenja.

Skratka, zanima me, zakaj moram plačati za nekaj, česar nisem ušpičil, in če sem zelo odkrit, za nekaj, o čemer do nedavnega nisem imel pojma. In če smo že pri kompetencah: prepričan sem, da se nastalega položaja ne znajo lotiti niti tisti, ki so za to formalno kompetentni…

Tudi zato mi ne preostane drugega, kot da se zatečem k ljudem, ki to znanje imajo, in se vprašam: kdo bi moral plačati za zmanjšanje »mojega« dolga? Pri tem me seveda ne zanimajo ekonomisti, ki položaj primerjajo z barom, v katerem sva tudi Bill Gates in jaz. Statistično gledano postanem v trenutku milijonar tudi jaz. Njegovih nekaj milijard in moj minus na tekočem računu pomenita, da sva v povprečju (nad)premožna oba. A žal samo statistično, empirično gledano je on še vedno bogat, jaz pa še vedno komaj plačujem svoje kredite. In prav to je tudi problem vseh, ki poskušajo zadevo razložiti s statistiko, ali ki trdijo, da so prizadeti tako tisti, ki imajo, kot tisti, ki nimamo. V resnici pa vpliva varčevanje na različne plačilne razrede različno. Tisti v spodnji sredini in tisti na dnu, torej tisti, ki v veliki večini delamo v tako imenovanem javnem sektorju, izgubljamo več kot tisti na vrhu oziroma v tako imenovanem »realnem« sektorju. Življenje in delo slednjih je nenazadnje bistveno manj (neposredno) odvisno od državnega proračuna, v katerega pa prispevamo oboji...

Glede na to, predvsem pa zato, ker živimo na evropski periferiji, bi se po Blythovem mnenju morali izogibati prav generalnemu varčevanju. »Če namreč dolgove istočasno vračata tako zasebni kot javni sektor, državi ne preostane drugega, kot da izvaža v tujino, po možnosti v države, ki še trošijo. V primeru, da ne troši nihče, in to je značilno za večji del EU zadnjih nekaj let, zadeva postane kočljiva.« Ali rečeno drugače, na videz preprosta zgodba »preveč dolga, rigorozno varčevanje« postane v situaciji, v kateri se ta trenutek nahaja (pre)velik del EU, kar naenkrat zelo komplicirana. O tem nenazadnje priča tudi primer Grčije in Španije. Bolj ko varčujeta, slabše so njune možnosti, da se izkopljeta iz krize.

In kakšni so izgledi… Slabi!

Še posebej v primeru, da vlade ne bodo uveljavile znosnejše politike varčevanja. V velikih državah (ZDA, VB, Francija, Nemčija, Italija…) gre predvsem za vprašanje pravične distribucije dolga med tiste na vrhu in tiste na dnu, v manjših perifernih ekonomijah pa verjetno bolj za vprašanje smotrne razporeditve proračunskih sredstev. Pri obeh, tako Blyth, pa je pomembno vprašanje odgovornosti. Če bo tistim, ki so krizo zakuhali, uspelo odgovornost zanjo zvrniti na drugega (bančnikom na državo, politikom na druge politike…) in bo breme ostalo na ramenih srednjega in nižjega razreda, potem po mnenju avtorja knjige Varčevanje: zgodovina nevarne ideje možnosti za trajnostno politiko upravljanja dolga in spodbujanja rasti ni prav veliko. Nasprotno, povečali se bosta razslojenost in politična razklanost družbe.

Najkrajšo je vedno potegnila prav znanost

Za konec bi rad opozoril še na vpliv in posledice orgiastičnega ravnanja zadnjih treh slovenskih vlad za življenje in delo v kreativnem sektorju, s poudarkom na posledicah, ki jih je nedavna slovenska (proti)politika povzročila na področju raziskovalne dejavnosti.

Ker se velika večina znanstvenega dela v Sloveniji financira z javnimi razpisi, je varčevanje na tem področju relativno enostavno. Vlada s proračunom ne zagotovi razpisa in raziskovalke in raziskovalci ostanejo brez denarja. Pretekla vlada je ta ukrep upravičevala s prihranki, ki naj bi se nabrali na slovenskih raziskovalnih inštitutih, in s tem sistematično zavajala javnost. »Prihranki« so bili namreč neporabljena sredstva projektov, ki še tečejo, oziroma skromne rezervacije za sofinanciranje projektov, financiranih iz razpisov EU. EU namreč ne zagotavlja vseh sredstev, temveč samo del. Sofinanciranje se običajno giblje okoli 75 oziroma 80 odstotkov, ostalo pa mora zagotoviti prejemnik sredstev sam. Če ustanova, v kateri dela skupina, ki se je uspešno prebila skozi razpis EU, teh sredstev nima oziroma nima denarja, da bi zalagala za delo na pridobljenem projektu, težko pridobljenega denarja ne more črpati.

A v situacijah, kot je bila tista na začetku lanskega leta, je vsak, še tako prozoren izgovor dober. Še posebej za zadnjo in predzadnjo, predpredzadnjo... slovensko vlado. Proti »pretiranemu vlaganju« v ta del »javnega sektorja«, ki to ni, so bile namreč prav vse slovenske vlade. Znanost in v delu tudi visoko šolstvo sta bila vedno obravnavana kot strošek in nikoli kot investicija. Razen kadar je bilo treba zgraditi kakšno fakulteto ali prizidek k inštitutu ali privatizirati del visokošolske dejavnosti. Ampak to je že druga zgodba. Na tem mestu je pomembno predvsem to, da je med kreativnimi dejavnostmi vedno najkrajšo potegnila prav znanost. In kadarkoli smo na to opozorili, nam je vsakokratna administracija matičnega ministrstva kot protiargument ponujala razpad raziskovalnih sistemov na vzhodu in jugovzhodu Evrope.

Primerjava z Evropo, ki nam je bila pred letom 1991 za zgled, je bila kar naenkrat moteča oziroma je postala neeksistentna. To, da so v Nemčiji prav v času krize celo povečali vlaganja v humanistično in družboslovno znanost, ni zanimalo nikogar več. Samo da se kaj prihrani… In verjemite, prihranilo se je.

Skupaj z zmanjšanjem števila zaposlenih se je zmanjšal odstotek zaposlitev za nedoločen čas. Poslabšali so se pogoji dela. Zmanjkuje denarja za teren, za nastop na mednarodnih konferencah, za financiranje publikacij, za oblikovanje zbirk, za pravo znanstveno delo torej… Kar ostaja, je zbiranje točk za dela, ki jih ne bo mogel prebrati nihče zunaj deželice, saj sredstev za to, da bi bila predstavljena mednarodni strokovni javnosti, ni več.

Skratka, dobrih dvajset let po razglasitvi samostojnosti so ljudje, ki sem jim verjetno ni treba bati naleta kobilic, ljudje, ki epidemije kuge poznajo zgolj kot predmet historičnega preučevanja, postali žrtev nove apokalipse. Reče se ji (nereflektirano) varčevanje…

Dr. Oto Luthar je zgodovinar in direktor Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU (ZRC SAZU)