Boston sta Amy in Joe zapustila naslednje jutro, svoje grozljive vtise pa sta v pripoved novinarjem strnila v četrtek v Wacu. Bog je bil tu z Joem še drugič usmiljen. Ko se je v sredo vračal z dela v dobrih sto kilometrov oddaljenem Dallasu, se je ravno peljal mimo tovarne gnojil pri domačem mestu, ko je v njej strahovito počilo. »Saj ne more biti res,« mu je šinilo skozi glavo, ko je pred seboj zagledal žarečo kroglo, nato pa začutil močan zračni sunek v avtomobil zaradi silovite eksplozije. Trenutek zatem je na streho avtomobila priletela še manjša razbitina, sam pa je pritisnil na plin in se skozi oblak dima, ki se je že vil na cesto pred njim, prebil do doma. Ali meni, da ga spremlja nesreča, je zanimalo tako njegove znance kot novinarje. »Ne,« odgovarja Joe, »prej blagoslov. Ta je nenazadnje rešil mojo ženo le kakšnih deset metrov od druge eksplozije v Bostonu.«
Blagoslovljeni Joe
»Bogu hvala, ker je bil usmiljen do nas. Zdaj molimo za tiste, ki niso imeli te sreče,« razlaga Amy Berti. Njen mož Joe je v ponedeljek le nekaj sekund pred smrtonosnima eksplozijama na cilju bostonskega maratona končal svoj tek, sama pa se je znašla sredi krogličnih ležajev in žebljev, ki so poleteli iz doma narejenih eksplozivnih naprav v kuhinjskih loncih na pritisk. Maratona se je udeležil v okviru dobrodelne akcije za otroke z redkimi boleznimi, ciljno črto pa je Joe prečkal le kakšnih 30 sekund pred prvo eksplozijo. »Takoj sem vedel, da gre za bombo. Ko je odjeknila še druga, so se vsi panično razbežali,« je še povedal po vrnitvi domov ter dodal, da je bil sam preutrujen za beg in ga je bilo strah le tega, da ga bo pohodil stampedo panične množice, še bolj pa ga je skrbela usoda žene. Amy je res imela srečo, da je ostala nepoškodovana, saj so tekačico poleg nje zadeli šrapneli, ji odtrgali prste na levi roki in hudo poškodovali nogo. Poskrbela je zanjo, dokler niso prišli reševalci, nato pa se vsa iz sebe odpravila iskat moža.
AP
